Kako na univerzo uvesti šolnine, brez da bi uvedli šolnine

Čez prvomajske praznike smo s prijatelji na Banjaluških čevapih, oziroma na neoliberalni politično- ideološki urici (z doktorji strojništva, fizike, elektrotehnike; torej v izrazito prostaškem in ne- intelektualnem ambientu) razmišljali o tem, kako v Sloveniji na univerzi uvesti šolnine, brez da bi jih dejansko uvedli.

Odkar delam na Ministrstvu za finance in me ima Tamara Vonta zelo rada, moram pred vsako takšno izrečeno mislijo opozoriti še, da le- ta ni uraden predlog in ne predstavlja stališča Ministrstva; ali pogajalske skupine; ali socialnih partnerjev; da ni niti strokovna niti globoko premišljena in najbrž tudi ni brez napak. Če kakšno najdete vam bom zanjo hvaležen. Je popoldansko razmišljanje o tem, kako bi lahko naredili omleto, brez, da bi razbili kakšno jajce.

"V nekaterih okoljih je še globoko zakoreninjena nekdanja miselnost, da bi ljudje, ki jim takšne heretične misli sploh padejo na pamet takoj morali izgubiti državne službe. Old habits die hard."

Prvi korak k uvedbi šolnin bi bil ... uvedba šolnin. Višina šolnine bi bila simbolična, pa hkrati dovolj visoka, da povprečen Slovenec in Slovenka tega denarja ne bi želeli izgubiti. Za povprečno gospodinjstvo je boleča meja 2.000 evrih / letnik, skeli pa že tudi mnogo nižje.

Vendar pa te šolnine niti  študentu, niti njegovi družini ne bi bilo treba plačati. Ne bi bilo potrebno niti najeti posojila. Reden študij bi še naprej plačevali iz davkoplačevalskih sredstev.

Na začetku študija bi študent od države dobil ciklični voucher, ki bi bil vreden natanko 2.000 evrov. Z njim bi si lahko plačal katerikoli (najprej prvi) letnik študija. Po vsakemu uspešno zaključenem letniku bi mu fakulteta ciklični voucher vrnila in bi ga lahko uporabil za plačilo naslednjega letnika.

Če bi šolanje zaključil brez ponavljanj, bi po diplomi ciklični voucher, ki bi mu ga fakulteta vrnila za uspešno zaključen četrti letnik, vrnil državi. S tem bi poravnal svoj implicitni dolg in univerzitetno izobrazbo bi mu v celoti plačali davkoplačevalci. 

Če bi mu enkrat spodletelo, bi mu država izdala ponavljalski voucher. Enkrat lahko spodleti vsakemu in mlademu človeku je treba dati drugo priložnost. Toda, ker bi mu do trenutka diplome država izdala že dva voucherja, študent pa bi ob zaključku zadnjega letnika državi lahko vrnil le enega, bi moral drugega po diplomi plačati iz lastnega žepa. Poenostavljeno povedano bi moral po diplomi plačati le tisti letnik, ki ga je ponavljal. Oziroma tiste ciklične voucherje, ki jih ni vrnil državi.

Kaj pa, če bi študent padel več kot enkrat? V tem primeru bi imel šolanje še vedno možnost nadaljevati. Toda na lastne stroške. Kar pa bi ga oviralo le do do uspešno zaključenega letnika, ko bi dobil nazaj ciklični voucher in bi se lahko znova šolal na davkoplačevalske stroške. Če voucherja nekaj let ne bi porabil, bi mu zapadel in bi ga moral plačati.

Navidez komplicirana zamisel (ugovor bi bil, da je enostavneje vsakemu omogočati le eno opravljanje vsakega letnika) ima pred alternativami določene prednosti. Prva je, da študentom s socialno šibkim zaledjem omogoča nadaljevanje študija, račun za ponavljanje pa lahko plačajo pozneje. Druga je, da kaznuje vpise zaradi statusov. Kazen za padec ni več plačilo naslednjega letnika, ampak plačilo zapadlega voucherja. Če se že plača voucher se pravzaprav mnogo bolj izplača vrniti na univerzo in uspešno zaključiti študij. In tretja prednost je, da krepi pojem odgovornosti in zavedanja, da študij nekdo plača. Resnega k sreči nekdo drug, neresnega pa šaljivec.

Blog Libertarec