Pa še ena o šolstvu in izobraževanju

Ne, ne bo plagiat prejšnjega komentarja o uvedbi šolnin, niti ne bo plagiat nečesa drugega. Bo le na glas izrečeno to, kar verjetno mnogi razmišljamo, marsikdo pa se tolče po glavi, zakaj ni že prej bil pameten in naredil korak v drugo smer.

Ne, ne bo plagiat prejšnjega komentarja o uvedbi šolnin, niti ne bo plagiat nečesa drugega. Bo le na glas izrečeno to, kar verjetno mnogi razmišljamo, marsikdo pa se tolče po glavi, zakaj ni že prej bil pameten in naredil korak v drugo smer.

Kaj konkretno mislim? Iz uvodnih vrstic ni razvidno, bo pa sedaj. Napisano neposredno, brez ovinkov in olepševanj. Vpis v srednje šole in odločitev o tem, kaj postati. Pred kratkim sem zasledila podatek o številu prijav za vpis v srednje šole v Pomurski regiji. Čeprav že nekaj let ni videti konca krizi brezposelnosti po končani univerzi in temu, da število fiktivnih vpisov iz leta v leto žal strmo raste, žal kazalec o številu prijav v poklicne šole strmo pada. Kljub temu, da se organizirajo razna srečanja, razne predstavitve, delavnice, okrogle mize in podobno, ni videti tistega prej omenjenega koraka v drugo smer.

Novinar: »Kaj želiš postati?«

Učenec: »Ekonomist.«

Novinar: »Pa ti?«

Učenka: »Odvetnica.«

Novinar: »Kam sta se pa vpisala v srednjo šolo?«

Oba: »Seveda v gimnazijo.«

Seveda. Kam drugam bi se pa naj otroci, polni sanj ter hkrati up svojih staršev, vpisali, če ne v gimnazijo. V poklicno šolo? Kje pa, naš otrok zmore več! In ta stavek nekako prestavlja tisto oviro, ki jo marsikateri otrok ne more in si je hkrati niti ne upa prestopiti. Najhuje, kar se namreč lahko zgodi, je to, da razblini sanje svojih staršev o tem, kaj vse bi lahko postal čez nekaj let in se že sedaj vpiše v poklicno šolo ter tako zapečati svojo usodo.

Nisem starš in ne vem, kaj le-tem roji po glavi, ko svojemu otroku stojijo ob strani ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Otroka ne gledam skozi njihove oči, niti nisem tista, ki sem otroka pestovala, ko je bil bolan, ga učila prvih korakov in besed, mu dajala nasvete in mu pokazala barve tega sveta. Samoumevno je, da vsak za svojega bližnjega želi le najboljše in jasno kot beli dan je dejstvo, da svojemu otroku želimo le najboljše. Vendar včasih tudi to »najboljše« ima svoje meje. Zamegljenega uma vidimo pred sabo gimnazijo, po štirih letih fakulteto in v idealnem svetu čez nadaljnjih 5 let odraslo osebo z diplomo v roki in službo z vrtoglavo plačo. Idealen svet, res. Ko bi le bil tudi realen.

Ambiciozni starši in diplomanti brez dela

Težko je presoditi, česa je zmožen lasten otrok. Seveda vsak za svojega misli, da je najbolj nadarjen, najbolj pameten in najboljši. Saj je tako tudi prav. Ni namreč lepšega, ko vidimo, da nas starši imajo radi in nam stojijo ob strani, vendar stojijo ob strani tudi takrat, ko mogoče obstaja možnost, da pa nismo najboljši. Če se še enkrat vrnem na vpis v srednje šole, se prav tu da to opaziti. Kritične rdeče številke kažejo na to, da je število vpisanih v poklicna izobraževanja, padlo. Upoštevajoč dejstvo, da je letos v primerjavi z lanskim letom okrog 600 učencev zaključnega razreda osnovne šole manj, se le število bodočih gimnazijcev ni bistveno spremenilo. Gimnazije so se v preteklih letih namreč dobesedno »razpasle«, število vpisnih mest pa se je skoraj podvojilo. Seveda, saj se je vedno več otrok (ali naj napišem njihovih staršev?) odločalo za nadaljevanje izobraževanja v eni izmed gimnazij, s tem pa so se žal začeli krčiti razredi poklicih šol, nekatere programe pa so srednje šole zaradi neinteresa žal morale tudi opustiti.

Foto: Sxc.hu

Kaj sledi temu vsemu? Kot so nedolgo nazaj zapisali na spletni strani slovenskega časnika »Dnevnik«, se je število brezposelnih diplomantov v zadnjih desetih letih povišalo za 240 odstotkov. Z diplomo v roki, brez delovnih izkušenj, mlad in v očeh delodajalcev naiven. Neprimeren material za delo. Paralelno s 25-letnim diplomantom poglejmo recimo 25-letnega avtomehanika. Ima konkretno izobrazbo, službo, reden prihodek in če je bil priden, že 7 let delovnih izkušenj. Če je ambiciozen, se bo vpisal v katerega izmed programov za odrasle ali kot izredni študent v eno izmed številnih fakultet, prišel do dodatne izobrazbe, čeprav šele v svojih zrelih letih, a se ne bo obremenjeval s tem, da kot diplomant ne predstavlja koristne delovne sile in da bo verjetno do nadaljnjega sedel na denarnici svojih staršev, ki so ga »podprli« pri odločitvi vpisa v gimnazijo.

Ne gre za soljenje pameti, temveč za dejstva. Naša mentaliteta se bo morala temeljito spremeniti, če želimo priti do konkretnih sprememb. Vendar sedaj ne mislim le staršev in otrok, temveč tudi delodajalce. Če smo končali univerzo in si pridobili naziv, mislite, da smo potem nezmožni se v kratkem času naučiti tega, kar se zahteva razpisano delovno mesto? Izkušenj si žal ne moremo pridobiti le s pošiljanjem prošenj in požiranjem vseh »hvala, žal ste premladi in neizkušeni«.