Vse dokler se ne spremeniš ali prerasteš

Zgodba gre nekako takole:

Preseli se človek v daljno mesto. Zvečer gre v bližnji bar in prične pogovor z natakarjem. Vpraša ga, kakšni so ljudje v tem mestu. Natakar ga vpraša nazaj, kakšni so bili ljudje v mestu, kjer je prej živel. Odgovori, da nič kaj prijazni, mrki in negativnih misli; in da se je ravno zato  preselil. No, žal so takšni ljudje tudi tukaj, v tem mestu, je odgovori natakar. Čez nekaj časa se povsem druga oseba preseli v to mesto in prične pogovor z enakim natakarjem, z enakim vprašanjem. Natakar zopet vpraša, kakšni pa so bili ljudje v tvojem prejšnjem mestu. Oseba odgovori, vedri, prijazni, pozitivnih misli, vedno pripravljeni pomagati. Odgovor natakarja je bil, takšni so tudi tukaj.

Ne glede na to, kam se preselite, ne glede na to, kam skušate zbežati, ne glede na to, kolikokrat zamenjate službo, svoje prijatelje, ali kar koli drugega v življenju, je zgolj vprašanje časa, kdaj se boste znašli v bolj ali manj enaki situaciji, kot se nahajate sedaj. Zunanji svet je odsev notranjega in pika. Tudi, če se preselite, vsi vaši problemi in izzivi bodo prišli za vami z naslednjim letalom. Edini način, kako lahko spremenite svet je, da spremenite sebe. Živite namreč vsubjektivni realnosti.

Dokazov za to je mnogo. Opazujte sami sebe. Ko sem zelo dobre volje, srečujem v dvigalu ljudi, ki me pozdravljajo, se mi nasmihajo, na kosilih se pogovarjam pozitivne teme in sestajam se z ljudmi, ki so pozitivni. Če se znotraj počutim dobro, je dan izjemen in težko mi ga kaj pokvari. In obratno. Ko čutim znotraj sebe nemir in nezadovoljstvo, se zelo hitro lahko skregam, vnašam nemir v odnose, srečujem pa ljudi, ki še toliko bolj poglabljajo moje nezadovoljstvo. Ampak v resnici se ne dogaja prav nič zunaj mene, ni jih ljudi, ki me jezijo, je samo moje notranje stanje, ki se odraža v ljudeh in situacijah. Mi sami smo tisti, ki ustvarimo to, da se nekdo z nami v določenem trenutku skrega ali nas ljubi.

Imamo dve možnosti. Lahko poskušamo spremeniti svet. Ampak tega je izjemno težko spremeniti. Bolj ali manj naletimo na frustracije. To je namreč zato, ker je težko svet spremeniti, če ne spremenimo sebe. Sicer je možno, da najprej spremenimo svet in ta zunanja sprememba nato vpliva na našo notranjost, vendar gre za postopek, ki je poln frustracij, ovir in napetosti. Zaradi neskladja. Nemoč, ob velikih pričakovanjih, pa je tudi največji vir stresa in nezadovoljstva v življenju.

Druga opcija je, da spremenimo sebe in ko spreminjamo sebe, se spreminja tudi zunanji svet; kar naenkrat srečujemo druge ljudi, se z njimi pogovarjamo druge stvari in dogajajo se nam povsem nove situacije. Šele, ko sebe osvobodimo, ko sebe spremenimo, se spremeni tudi svet, ki ga doživljamo. Če sebe spremeniš, lahko cel svet pridobiš. Misli so namreč nad materijo.

Pri tem so najslajši notranji kvantni preskoki. Ko nekaj preraseš. Mesece ali celo leta delaš sam na sebi, se soočaš z neko svojo vrinjeno osebnostno karakteristiko, pa se ta upira in upira. Tik, preden jo premagaš, je najtežje. Zdi se, kot da se podira svet, kot da je življenje najmanj pošteno do tebe. Zdi se, kot da se vloženi napori ne obrestujejo.

Potem pa sledi trenutek, če dovolj vztrajaš, ko novi vzorec zamenja starega. Preraseš. Narediš osebnostni preskok. Premagaš strah, vedenjsko motnjo, zastarel vzorec, samo-destruktivna nagnjenja za katere veš, da ne vodijo v svetlo prihodnost. To so eni najlepših trenutkov v življenju; ko se zaveš, da si nekaj v sebi premagal in da se nikoli več ne boš srečeval z enakimi situacijami ali ljudmi, kot si se mesece in mesece ali celo leta in leta. Nič več enakih ljudi, nič več enakih situacij.

Ko sebe začneš spreminjati, se v trenutku, ko preraseš staro, dvigne vibracija življenja; takrat povsem spremeniš svojo bit in s tem tudi svet; prispevaš, da je slednji lepši za vse nas.

www.blazkos.com