Prvi šolski dan. Srečno!

Za nekatere nestrpno pričakovan, za druge na smrt osovražen: prvi šolski dan. Dan, ko se spet napolnijo šolske klopi. Dan, ko zvonci v šolah ne bodo več zvonili sami sebi. Dan, ko bodo ceste polne rumenih rutic, skupin mladostnikov in mož v modrem ter dan, ko starši pogledajo v denarnico in se ob tem primejo za glavo.

Jutri se uradno začne novo šolsko leto. Za nekatere učence eden najlepših dni v letu, za nekatere druge prava nočna mora. Uživanje v počitnicah se s tem zaključuje, nič več ne bo dolgega jutranjega poležavanja in večernega bedenja pozno v noč.

Prav tako ne bo več celodnevnega druženja s prijatelji ali kopanja nekje daleč na obali. Vse našteto bodo sedaj zamenjali zvezki in knjige, domače naloge ter verjetno najbolj osovraženo delo med vsemi: učenje. Mogoče rahlo pretiravam, saj šola ni tako huda stvar, kot se da razbrati iz zgornjih vrstic, a verjetno ni nobenega med nami, ki si ne bi vsaj enkrat skozi celo šolsko leto zaželel, da mu pa danes ne bi bilo treba zgodaj zjutraj vstati in mogoče tretjo uro pisati test iz matematike. A pravila so pravila in žal moramo vstati in žal moramo odpisati tisti test iz matematike. 

Pravila pa postajajo vedno milejša. Spomnim se časov, ko sem obiskovala osnovno šolo in sem naredila neko neumnost. Učiteljica me je kaznovala, kazen pa je seveda sledila tudi doma. Seveda, saj ne moramo kar tako delati vsega, kar nam pade na pamet, še najmanj pa nečesa prepovedanega. In danes? Situacija bi bila popolnoma drugačna. Če bi naredila neumnost in bi me učiteljica poskusila kaznovati, bi se ji uprla, sledil bi prihod staršev, soočenje z dotično učiteljico in seveda napad nanjo. Pa ne, da bi si jaz tega želela. Ko smo mladi (pa tudi ko smo starejši) delamo norije. Takrat se nam zdi tisto najbolj prepovedano še najbolj privlačno in najboljše.

Pa sledi kazen? Načeloma bi morala, čeprav si je nobeden ne želi, a tega v šolah skorajda ni več! Učitelji kot avtoriteta so daleč od tega. Kot bled spomin se zdi slika učitelja, ki lahko kaznuje učenca za storjeno, pa ne s tepežem, temveč morda z dodatno nalogo ali govornim nastopom. Da bi učitelj danes dvignil roko sploh blizu učenca? Sledi mu tožba! Ne, ne podpiram fizičnega nasilja v nobenem primeru, ampak to, čemur smo priča zadnjih nekaj let, je pa res že prešlo vse meje zdravega razuma. Učitelj je padel v vlogo ikone, ki stoji pred tablo in odpira usta. In učenci? Z močjo staršev postajajo vedno močnejši in samosvoji. 

Da je v naši državi nekaj hudo narobe, več ni skrivnost. Ne bom spet nabijala o vseh reformah in ukrepih, ki se uvajajo ali pa so v uvajanju, prav tako ne bom komentirala krčenj in sprememb zakonov, ki nas delajo vse samo še bolj neumne. Žal nismo dovolj močni, da bi na to lahko vplivali in smo žal lahko le zunanji opazovalci. Šolarji prevzemajo pobudo nad učitelji, mladi se tako brez konkretnega znanja sprehodijo najprej čez srednjo šolo in nato še čez študij, z diplomo v roki in brez izkušenj pa nato želijo, da jim služba pade z neba. Vsak izmed nas si želi redne službe, a je trenutna situacija v Sloveniji dobesedno grozljiva.

Če smo že samo pri šolarjih, lahko opazimo, da se že pri njih delajo napake, ki jih pa žal ne moremo preprečiti. Njihovo mišljenje se v primerjavi z našim izpred desetletij vedno bolj spreminja. In starši? Lepo je, da stojijo za svojimi otroki in jih podpirajo, verjamem tudi, da je težko najti neko razmerje, ki bi bilo najboljše, a iti naprej po principu »kar je storjeno, se več ne da spreminjati« pa tudi ne moremo nadaljevati. 

Dragi starši, poglejte v svoje denarnice. Oguljene so do zadnjega centa. Drage šolske potrebščine, ki se iz leta v leto dražijo. Obvezni zvezki določenih formatov, peresnice s točno določenim številom pisal s točno določenim številom barv, do milimetra določena velikost šolske torbe in še bi se dalo naštevati. Ne verjamete? Pa poglejte malo v vozičke dolgih kač, ki se vrstijo v nakupovalnih centrih. 

Šola – prinese nam marsikaj dobrega, na prvem mestu vsekakor znanje, a hkrati tudi z lahkoto pridemo do ugotovitve, da so potrebne spremembe. In s tem ne mislim odpuščanj in zniževanj plač učiteljev. Kaj bi se moralo spremeniti? Malo se zamislite. 

Dragi učenci, želim vam uspešen začetek novega šolskega leta. Podajte se novim izzivom naproti in se ne bojte osvojiti nova znanja, kajti ta vam bodo prišla še kako zelo prav! Pa srečno!