Janez Posedi, tipični Slovenec: Hoče toliko, kolikor misli, da mu pripada

Vojsko je treba uporabljati racionalno je, smiselno povzeto, pred dnevi izjavila obrambna ministrica Ljubica Jelušič. In se včeraj, skupaj s premierom Borutom Pahorjem, uradno poslovila od 14. kontingenta SV, ki odhaja v Afganistan. Racionalno? Niti ne, je pa po premierovih besedah pravno ‘pokrito’ in v skladu z obveznostmi države.

Hm, pravno utemeljene in v skladu s prevzetimi obveznostmi države so tudi obveznosti, ki jih ima država do svojih uradnikov in javnih uslužbencev. A so se okoliščine medtem, prosto po generalni sekretarki vlade Heleni Kamnar (sinočnji Odmevi), spremenile: davčni prilivi so (krepko) nižji, javni dolgovi višji in država (začasno) ni sposobna izpolniti teh svojih obveznosti. Rebus sic stantibus? Enkrat ja, drugič ne?

Doslednost ni krepost slovenske politike. Ne sedanje ne katere koli prejšnje vlade ali opozicije. Kako tudi, ko pa doslednost – nemara bi bilo dovolj reči kar načelnost – ni nekaj, kar bi v tej državi v obče imelo kakšno veljavo. Razen doslednosti pri uveljavljanju lastnih pravic in samopoveličevanju oziroma samoprecenjevanju ter, na drugi strani, omalovaževanju na meji zaničevanja vseh in vsega ‘drugega’. Si lahko, denimo, zamislite slovenskega politika katere koli barve, vzorca in kroja, ki bi odstopil po sodbi ustavnega sodišča? Žal mi je, rad bi bil ponosen državljan, a mi domišljija ne seže tako daleč. Si pa zlahka predstavljam plohe obtožb, zmerljivk in političnih diskvalifikacij, ki bi je bilo deležno ustavno sodišče (pa politični tekmeci, v Sloveniji vedno in vselej sovražniki, mediji itd.), če bi za katerega presodilo, da je ravnal v nasprotju z ustavo. Ja, mi je prišlo na misel včeraj, po odstopu kosovskega predsednika.

Stara zlobna brazilska šala o poslu življenja pravi takole: kupi Argentino po toliko, kolikor je vredna in jo prodaj po toliko, kolikor ona misli, da je vredna. Najmanj enako sijajen posel bi se dalo skleniti s Slovenijo, dobiček bi bil primerljivo še neznansko višji kot pri spremenjeni namembnosti zemljišča, menda patentirano najboljšem poslu, ki si ga je v tej državi – v kateri se ne splača nič, kar od danes do jutri ne prinese vsaj 300-odstotnega donosa – mogoče ob ustrezni ‘umeščenosti v omrežja’ zamisliti. (Mimogrede, z zamudo toplo priporočam branje Mihe Mazzinija tukaj.) Samo bedaka, ki bi kupil Slovenijo po toliko, kolikor si ona domišlja, da je vredna, ni videti.

Zato pa se po toliko, kolikor mislimo, da smo vredni, kolikor mislimo, da nam pripada, prodajamo drug drugemu. Vsiljivo poskušamo prodajati. Recimo javni uslužbenci državi. Zunanji svetovalci ministrstvom. Gradbeniki Darsu, zdravstvenemu ministrstvu ali županom. Janez Bohorič delničarjem in upnikom Save. Janez Janša volivcem in javnosti. Nacionalka poslušalcem in gledalcem. Odvetniki klientom. Prekmurje, Koroška, Bela krajina ‘centralni’ oblasti. Nekateri v kartelih, drugi s politično pravšnostjo, tretji z zaslugami za narod, četrti s količino, peti z nezamenljivostjo, šesti s socialno stisko.

Nikoli nas nihče ne ceni dovolj, vedno se nam dogajajo krivice, ali, če hočete, v tej državi napredujejo samo pokvarjeni in bedaki. Oni drugi, ne mi. In nasprotno. Imenitno gradivo za socialni dialog in solidarnost, nič čudnega, da cvetita. Zato potrebujemo zakone, ki več prepovedujejo kot omogočajo in urejajo, ki vse bolj ekstenzivno kaznujejo (kdor si je izmislil kazenski del osnutka zakona o medijih, si, denimo, zasluži najmanj dvojni honorar, najbrž itak misli, da je dobil premalo) in ki nastajajo na podlagi konkretnih primerov in oseb. Premalo ali preveč cenjenih. Onih drugih. Ki jim plače za 30 odstotkov zaostajajo ‘za primerljivimi poklici’; ali prehitevajo. Ali pa za polovico.

Svojčas, v času tiste vlade, ki je s sindikati javnega sektorja sklenila dogovor o ‘odpravljanju plačnih nesorazmerij’, sem zapisal, da bi bili sindikati zaposlenih v zasebnem sektorju neodgovorni, če ne bi zahtevali evropskih plač. Nič se ni spremenilo v treh letih. Drugače rečeno, Branimir Štrukelj, ki se obnaša ‘državotvorno’, ‘narodnogospodarsko odgovorno’, je v bistvu ravnal neumno, ker se s ‘svojimi’ sindikati ni pridružil ‘frakciji’ Janeza Posedija. Ne, ne morem ‘obsojati’ Posedija, pa če je to še tako modno in četudi je iz letala jasno razvidno, da si država tretjega kroga plačne reforme ne more privoščiti. Dokler finančni minister naklada o davkoplačevalski dokapitalizaciji NLB, predsednik vlade išče posle za nasedle zidarske barone, gospodarska ministrica glasno razmišlja o državni pomoči pri reševanju Merkurja in obrambna ministrica ne predlaga storniranja patrij in Afganistana, je legitimna Posedijeva logika: Zakaj pa ravno ‘drobiža’ za nas ni?

Posedi je zgolj te dni zoprno pogosto pojavljajoče se poosebljenje Slovenca, ki se poskuša prodati po toliko, kolikor misli, da je vreden, kolikor mu pripada. A oni drugi mu kao to ne priznaju. Naslednjič bo prav nasprotno.

Vojko Flegar, urednik Razgledi.net