Primer Simona Dimic in dokapitalizacija NLB - bo Borut Pahor spet vodil vlado?

Je projekt združevanja slovenske elektroenergetike kakor koli povezan s primerom Simone Dimic? Ali pa projekt logističnega holdinga? Naj (se) vprašam še drugače: Bi bila vlada včeraj sprejela kaj drugačno strategijo dokapitalizacije in razvoja NLB, če primera Dimic ne bi bilo?

Ali pa morda sploh še nikakršne? Pa še malo bolj neposredno: Ali ni zabavno naključje, da je primer Dimic izbruhnil v času, ko je Mladi forum SD predsedniku svoje stranke in vlade Borutu Pahorju grobo oponesel, da ne vodi vlade.

Težave Simone Dimic so težave Boruta Pahorja. Njegova Simonči je zaupnica in sodelavka, kakršnih premier nima veliko. Če sploh še ima kakšno ali kakšnega. Tako kot nanjo, se Pahor ni zanesel niti na svojega prvega podpredsednika v stranki niti na kateregakoli od ministrov iz svoje stranke, ne na vodjo poslanskega kluba; da o koalicijskih partnerjih ne govorim. Pahorjeve težave zaradi težav Dimičeve niso le težave politika, ki je napovedal Odgovornost za spremembe tudi v etičnem pogledu. Njegove težave so, kot je bilo mogoče zaslutiti tudi iz premierovih besed na tiskovni konferenci, veliko globlje, bolj osebne (če tvegam nesporazume, ki jih lahko uporaba tega pojma povzroči).

Pahor je, malce slikovito trdo rečeno, s primerom Dimic zadet v Ahilovo peto. S stranko in ministri njegovi odnosi v normalnih okoliščinah (zunaj volilnega ciklusa ali v trenutkih kakšne ‘zunanje nevarnosti’) tako in tako niso bili nikoli prav prisrčni, morda še manj z interesnimi krogi zunaj nje, ki imajo vpliv na različne strankine struje. V mesecih, ko se je Pahor začel z besedami čedalje bolj odmikati od logike nacionalnega interesa, ko se je lotil bolj ali manj solistične akcije reševanja Slovenskih železnic in nato še projekta logističnega holdinga, ko se je zaradi na videz nepomembnega svetovalca javno sprl s finančnim ministrom Francijem Križaničem in ko je nazadnje še brez zadržkov stal ob strani gospodarski ministrici Darji Radić, pa so se ti odnosi očitno ohladili pod ledišče.

In videti je, da primer Dimic že učinkuje: elektroenergetsko združevanje gre v precej predvidljiv proces neskončne ‘evalvacije’, NLB bo vlada poskusila zadržati v državnih rokah ne glede na ceno, zelo kmalu, v nekaj tednih, lahko pričakujemo tudi, da se bo Pahor z obžalovanjem odpovedal logističnemu holdingu in se s toplimi besedami poslovil od Hartmuta Mehdorna. O vsem tem, torej smiselnosti Pahorjevih ‘vizij’, je mogoče imeti različna mnenja, toda dejstvo je, da je Pahor imel – ali jih nakazoval – precej ‘svojeglava’ oziroma drugačna stališča od pomembnih krogov v svoji stranki (in interesnih skupin za njimi). Marsikdaj za privržence železne strankarske logike tudi bolj podobna stališčem kakšne koalicijske stranke ali njene ‘interesne sfere’.

Nad Pahorjevimi težavami zaradi preiskav proti Simoni Dimic se zato koalicijske stranke, posebej Zares in LDS, ne morejo privoščljivo muzati; le Desus zna od njih navsezadnje za svojo klientelo imeti celo nekaj koristi. Nasprotno, kakor koli že se bo primer razpletal in razpletel, ne Pahor ne koalicija od tega tedna ne bosta več takšna, kakršna smo poznali. Če bo Pahor navsezadnje moral kloniti pod težo morebitnih dokazov ali javnega mnenja, Dimičeve ne bo imel s kom nadomestiti; okrog njega bo postalo precej samotno, med drugim zato, ker se ga znata lotiti nezaupljivost in zagrenjenost. A tudi, če ‘zbrano gradivo’ protikorupcijske komisije, organov pregona in medijev Pahorju ne bo zadostovalo ali pa se bo izkazalo, da je bilo dima več kot ognja, bo kot predsednik stranke in premier dolgoročno ohromljen. V določenih pogledih pa najverjetneje tudi bolj dovzeten.