Poskusni bolonjski zajčki

Bolonjska reforma ni to, kar smo pričakovali, posebej ne, če spadaš med prvo generacijo študentov ali morda tudi kar poskusnih zajčkov "bolonje".

Večni študentje

Zmanjšanje trajanja študija, ekvivalentnost diplom, ki bodo primerljive z evropskimi, izbirnost programov, kjer bi lahko študent sam izbral približno tretjino programa, je le nekaj načrtov, ki so nekako ostali v zraku ob izpolnjevanju načrtovane bolonjske reforme. Povprečni študent v Sloveniji študira sedem let, pri čemer se v bolonjskem procesu situacija kaj dosti ne spremeni. Študentje bodo sedaj, da pridejo do enake stopnje izobrazbe (torej 7. stopnje – magisterij 2. stopnje ali stari univerzitetni programi) po programu 3+2 lahko porabili še več časa, tako da temeljni problem zaenkrat še ne bo rešen.

Sicer absolventski staž ni predviden in bi študentje naj napisali diplomo tekom 3. letnika, vendar tudi takrat, če sproti delaš izpite in ostale obveznosti ter seveda želiš pridobiti izkušnje še na delovnem področju, velikokrat zmanjka časa za pisanje diplome. Tako ne preostane drugega, kot da nameniš kar lep del poletnih počitnic pisanju diplomskega dela in diplomiraš tik pred vpisom na 2. stopnjo, če seveda s študijem želiš takoj nadaljevati.

Več prakse?

Pojavil se je še en problem: kreditne točke – ECTS, s katerimi so ovrednoteni predmeti. Profesorji so dokaj hitro ugotovili, da so se marsikje ušteli s točkami, saj so študentje porabili več ali manj časa za študij. Težava je v tem, da marsikje niso posodobili programa, učni načrt so preprosto skopirali, ob tem pa se niso ozirali, da je program skrčen v tri leta in je kar naenkrat več obveznosti. In kaj se je zgodilo potem? Spet je bilo potrebno reševati ankete za vsak predmet posebej in ovrednotiti, koliko točk je predmet dejansko vreden, saj žal niso mogli že prej presoditi, da bo izdelava filma vzela nekoliko več kot npr. 15 ur vaj. In ko smo že pri prilaganju programov – so zares vsepovsod dobro premislili, katere predmete oziroma znanja, bi bilo potrebno predelati na prvi stopnji, katere pa na drugi?

So res najlepša leta?

Vedno pogosteje slišimo tarnanje študentov nad tem, da so preobremenjeni. To se kaže predvsem v tem, da nimajo več niti časa niti volje za druženje. Lahko se zdi presenetljivo, da ob prodaji kart za spoznavni večer brucev dobiš odgovor, da se ga ne bodo udeležili, ker imajo cel kup obveznosti, vaj in zgodnja predavanja. Obvezna prisotnost, ki je ponekod tudi pogoj za opravljanje izpita, tako marsikomu ne privošči podaljšanega spanca in za študentska leta verjetno čez nekaj let več ne bo veljal rek: »Študentska leta so najlepša leta!«

Štrleti iz množice študentov s pomočjo dejavnosti, ki jih lahko počnemo ob študiju, torej tekmovanja, sodelovanje v študentskih organih, udeležba delavnic in neformalnih izobraževanj, bo tako vedno bolj postajala redkost, saj ob 8-urnem šolskemu »delavniku« na fakulteti in nekaj urnemu opravljanju študijskih obveznosti doma pred računalnikom ali za knjigami, ne bo ostalo časa niti za poglabljanje vezi in krepitvi pripadnosti študentov univerzam.