Ne ravno Silicijeva dolina

Slovenci kupimo in verjetno tudi prižgemo kakšnih 25 milijonov sveč na leto, veliko prav v zgodnjih novemberskih dneh. Še en rekord majhnega naroda, ne nujno tak, s katerim bi se veljalo hvaliti. Ko sem šel zvečer na Žale, je stara cerkev plavala v luži stotin, morda tisočev sveč. Kaj to pomeni, prižgati svečo?

Če bi sodil po besedah “žrtev” novinarskih intervjujev pred pokopališči, ljudje pravzaprav ne vedo, zakaj prižigajo sveče. Ne vem, ali res ne razmišljajo, ali pa je morda kriva tudi indoktrinacija, ki je zatrla filozofsko in teološko ukvarjanje z realnostjo in človeku ne dovoli, da bi v televizijsko kamero govoril o veri v posmrtno življenje. Široka slovenska javnost se mora zadovoljiti s tem, da “nekaj pač je”. Morda tudi samo fatamorgana.

Dolina smrti

Migetanje svečk in valovanje toplega zraka nad njimi je v mojo zavest priklicalo dve podobi iz Kalifornije. Silicijeva dolina in Dolina smrti. V Silicijevi dolini je lučka simbol življenja. Trdi disk dela, čip je živ, omrežna povezava je vzpostavljena za pretok informacij. Zame je sveča simbol prav tega. Vzpostavljena je povezava z “onkraj”. Nakazuje življenje. Svečka je zunanji pokazatelj molitve, za katero smo se pri verouku učili, da je pogovor – komunikacija – z Bogom. V ta pogovor so vključeni tudi ljudje, ki so se preselili onkraj časa in prostora.

Slovenci smo izbrali drugačen simbol: Dan mrtvih. Slovenija je Dolina smrti na več načinov. Ne mislim le na grobišča, ki so tragedija brez primere v naši zgodovini, ali na naš javni odnos do vprašanja pobojev, ki je civilizacijska in duhovna sramota. Omenjam jih le zato, ker so te stvari med seboj povezane.

Koliko od 25 milijonov sveč gori v prazno, se izčrpa v bežnem vtisu lepega in toplega, koliko pa jih nakazuje dosežek, idejo, komunikacijo? Sveča, ki je ne spremlja zavest o večnem življenju in pogovor s presežnim, je simbol Doline smrti. Suh in pust kraj, kjer vroč zrak zabriše pogled in vsiljuje fatamorgane.

www.casnik.si