Milana Kučana zlomljena ‘koncepcija’ – sistem ne potrebuje velikih popravkov

Milan Kučan ima prav. S sistemom ni (skoraj) nič narobe, problem je ‘v spoštovanju institucij, njihove avtoritete, v spoštovanju dostojanstva državljanov’. Milan Kučan, nekdanji predsednik države, ima prav tudi, ko pravi, da ‘prehojene poti’ ne gre meriti ‘skozi zlom vrednot, ki jih je uveljavljala neoliberalna ali ultraliberalna gospodarska razvojna koncepcija’.

Kakovosti ‘normativne postavitve in v institucionalne zgradbe države’ res ne bi smeli meriti po pišmevuhovstvu, ki so ga pravnemu sistemu in institucijam izkazovali socialno čuteči Janez Bohorič, Anton Turnšek, Zdenko Pavček, Bine Kordež, Ivan Zidar & Co. Ali kakršnega kaže, recimo, prvoborec za transparentnost korporativnega upravljanja državnih podjetij Franci Križanič.

Ker s s sistemom ni nič narobe, domnevam, da je državljan Kučan zavrnil ‘poračun elektrike’, ki ga je na podlagi odločitve regulatorja trga, ki je ‘sistem’ ni bil sposoben uveljaviti, izsilila civilna družba. Za tistih nekaj evrov pač ne kaže izdati prepričanja o zlomu neoliberalnih vrednot, v konkretnem primeru najbrž tiste, da je potrošnike priporočljivo zavarovati pred tržnimi deformacijami (recimo kartelnim dogovarjanjem). In tudi morebitno preplačano bankomatno provizijo bi državljan Kučan lahko pustil banki nacionalnega interesa (ne dvomim, da ima račun že iz zavednosti pri njej), denimo v imenu dokapitalizacije.

MIlan Kučan se nedvomno spomni, da je imel tudi socializem (samoupravni, ostanimo doma) na las podoben problem kot ga ima ‘sodobna’ slovenska država: bil je (v glavnem) sijajen sistem, le uresničevanje je šepalo, navzlic nadčloveškim naporom ‘subjektivnih sil’, da ga spravijo v tek. (Mimogrede, menda je bil to eden izmed pomembnih razlogov, zaradi katerih smo se na današnji dan pred dvema desetletjema odločili za plebiscit in na plebiscitu za samostojno državo.)

Nekaj je prišlo zmeraj ‘vmes’, pogosto celo bitja, še bolj nenavadna od Nasine bakterije. Anarho-dogmatski liberalizem, denimo. Ja, anarho-dogmatski. Liberalizem. To bitje se je z največjim veseljem pojavljalo v kar najbolj različnih podobah, eno od bolj pogostih pa je bila ‘kritika vsega obstoječega’.

Če ne kdo drug, pa je v tistih časih vsaj tovariš Edvard Kardelj vselej našel pravo razlago.

Kritika je lahko namreč samo antiteza določeni tezi, to, h čemur človek neprestano teži, je sinteza, gibanje, proces, v katerem jutrišnje nastaja v današnjem, obstoječem. Zato slepa kritika obstoječega lahko ruši v današnjem obstoječem prav tisto, kar ima v sebi klice jutrišnjega. S tem pa taka kritika v resnici postaja kritika jutrišnjega v obrambi včerajšnjega. To pomeni, da tudi najbolj iskrena družbena kritika lahko postane jalova in brez najmanjše vrednosti za družbo, če je slepa, se pravi, če je kritika statično gledanih dejstev zunaj časa in prostora, dejstev zunaj gibanja, zunaj določene njihove medsebojne povezanosti in odvisnosti. Še več, postane lahko tudi izrazito destruktivna akcija, ki jo družba mora premagati prav v interesu svojega obstanka in razvoja. *

Heh, kdo bi si mislil, da bo Kardelj tri desetletja po smrti in dve desetletji po koncu sistema, ki ga je ‘teoretsko’ utemeljeval, še tako aktualen. Dobro, liberalizem ima danes ‘ultra-neo’ preobleko, ampak ni dvoma, da se razumemo. Gre za v bistvu poraženo ‘koncepcijo’, malo nerodno je le, da ima njen zlom podobo zloma Save, Pivovarne Laško (Dela, Uniona in Fructala), Merkurja, Viatorja & Vektorja ali SCT, da drugih podjetij s socialno čutečimi lastniki (med njimi državo) in menedžmentom ne omenjam. Ampak prav to dokazuje, kakšnih mimikrij je  ‘koncepcija’ sposobna oziroma kako destruktivna je lahko slepa, se pravi zunaj časa, prostora, gibanja in medsebojne odvisnosti, kritika vsega obstoječega, ee, sistema.

Ki ne potrebuje velikih popravkov, le spoštovati ga je treba.

Kajti v današanjem obstoječem so klice jutrišnjega. Kot so bile v včerajšnjem klice današnjega.

Ki jih takrat nismo hoteli videti. In je kritika današnjega postala obramba včerajšnjega.

Pred dvema desetletjema smo si zaradi neuspešnega truda ‘subjektivnih sil’ pri uresničevanju sistema omislili lastno državo, nov sistem in z njim ‘nove’ subjektivne sile. Težav zato danes nimamo nič manj, imamo pa lastno državo, dober sistem in subjektivne sile.