Pokojninski referendum: Za nemško-francoskim vlakom po madžarski poti

Začenja se odločilen spopad za pokojninsko reformo: koalicijski poslanci (brez Desusa) danes vlagajo zahtevo za presojo ustavnosti referenduma o noveli pokojninskega zakona, sindikati pa od danes zbirajo podpise za omenjeni referendum.

Prvo besedo v tem spopadu – obojestranska izbira sredstev in besednjak ne dovoljujeta uporabe kakšnega bolj ‘političnega’ pojma – bo torej predvidoma imelo ustavno sodišče. Kako bo koalicija utemeljila svoj predlog ustavnim sodnikom, naj referenduma zaradi morebitnih protiustavnih posledic ne dovolijo, še ni znano. S čimer koli že, vsaka argumentacija bo dovolj dobra, da se ustavno sodišče zanjo ne zmeni. Če zaradi drugega ne, pa zato, ker dejstvo, da je pokojninska reforma potrebna, še ne pomeni, da je potrebna prav takšna, kot jo je predlagala vlada oziroma kakršna je bila sprejeta.

Pravno je poteza z zahtevo po presoji ustavnosti referenduma ne glede na utemeljitev podobna sklicevanju na spremenjene okoliščine, s katerim je vlada ‘odložila’ uresničitev tretje etape javnoplačne reforme. Takrat, lani jeseni, se je vlada kot kakšen ‘tajkun’ preprosto razglasila za nesposobno izpolniti pogodbeno, pravzaprav zakonsko obveznost, hkrati pa je kar nekaj njenih ministrov s premierom na čelu prelivalo vroče solze ogorčenja in žalosti nad neplačanimi socialnimi prispevki, neizplačanimi plačami itd. v gospodarstvu ter hitela popravljati zakone, da bi ‘tajkune’ in njim podobne naučila spoštovati pravno državo.

Če je oziroma ker je vlada morala reševati položaj, v katerega se je leto prej zaradi očitnega podcenjevanja razsežnosti krize in proračunskih ‘stroškov’ zanjo sama spravila (niso se toliko spremenile okoliščine, kolikor je vlada šele sredi lanskega leta približno dojela, kako resne so), to še ne pomeni, da je smela uporabiti tudi nedovoljena sredstva. Drugače rečeno, pogodbene obveznosti do uradnikov in javnih uslužbencev bi morala izpolniti, torej nadaljevati z ‘odpravo plačnih nesorazmerij’, nato pa  plače v javnem sektorju znižati za toliko, kolikor je ocenila, da ji masa plač ‘maha’ čez predvideno raven.

Takšna pravno korektna rešitev bi bila politično nemara res še bolj neudobna, kot je bila tista, po kateri je posegla vlada, toda sporočilo bi bilo bolj jasno in učinkovito tako s stališča pravne države kot po ‘politično-socialni’ plati.

Ob pokojninski reformi dela se vlada, no, koalicija, obnaša skoraj na las enako pobalinsko, saj se pred političnimi težavami spet poskuša reševati kot ‘tajkuni’ s ‘pravnimi mnenji’ s pravnimi triki, tokrat z zatekanjem v naročje ustavnega sodišča. Temu dela s tem medvedjo uslugo (komaj čakam, da se bo predsednik države kot pobudnik ustavnih sprememb, ki naj bi ustavnemu sodišču prihranile ‘brezvezne’ pobude, zaradi tega oglasil), priliva olje na ogenj socialnih in generacijskih antagonizmov ter svoji argumentaciji v postopku sprejemanja zakona in kasnejši v predreferendumski kampanji jemlje verodostojnost.

Kakor koli se je namreč z vlado, recimo ministrom za delo Ivanom Svetlikom, mogoče strinjati, da je pokojninska reforma nujna, nikjer ne piše, da je mogoča samo takšna reforma, da samo ta, kakor je bila sprejeta, zagotavlja vzdržnost pokojninske blagajne in hkrati blaži socialne stiske (denimo, da je to najkrajši možni povzetek ministrovih utemeljitev). Pa to ni niti desusovska niti sindikalna demagogija, naprotno. Če imam sam kakšen problem s pokojninsko reformo, potem tega, da je ‘prekratkega dosega’, da je vlada v želji po ‘sprejemljivosti’ reforme (pri socialnih partnerjih pa i šire) umaknila nekatere pomembne dele, vnesla pa nekatere tej ali oni skupini ‘všečne’ spremembe ali jo zaostrila tam, kjer ne bo nobenega omemebe vrednega javnofinančnega učinka, bodo pa socialne posledice za nekatere manjše in ‘nereprezentirane’ družbene skupine, ki nimajo dovolj glasnih lobistov (zato tudi mediji do danes teh členov zakona niso odkrili).

S tem, da je vlada na ta način učinek pokojninske reforme skrajšala na deset ali še manj let (kar je v zadnjih izjavah posredno priznal tudi minister Svetlik), ji ni bilo politično prihranjeno nič (niti spor med koalicijskimi strankami ne), a še te reforme ne poskuša ‘prodati’, temveč jo le ‘brani’. Zdaj s pomočjo ustavnega sodišča, v predreferendumski kampanji (kakor ne dvomim, da mora ustavno sodišče dovoliti referendum, sem tudi prepričan, da kvota podpisov za pobudnike ne bo problem) pa najbrž z novo ‘brošuro’ o blagodejnosti reforme (ki jo bo znova pripravil vladni urad za informiranje).

Da bi volivci na dom dobili toliko ‘tipizirani izračun’ pokojnine po sedanjem in novem zakonu, da bi ga lahko imeli za ‘osebnega’, se ne more zgoditi. Toliko domišljije, prvič, ta vlada ne premore, poleg tega pa ji, drugič, tega (navsezadnje bi šlo za, čez palec, nekaj deset tisoč izračunov, od katerih bi vsak moral priti na pravi naslov) ne bi bil sposoben nihče pripraviti (spomnite se samo na popis nepremičnin). Toda kmalu, v nekaj letih in ne glede na usodo referenduma in te pokojninske reforme, bo treba storiti prav to ter še več in bolj podrobno. Ne zgolj za kakšno kampanjo ob sprejemu naslednjega pokojninskega zakona (pa tudi, denimo, o zdravstvenem zavarovanju), pač pa kot reformo samo.

Če je pokojninska reforma ključna za stabilnost slovenskih javnih financ naslednjih nekaj let, vladi pa volivcev ne bo uspelo prepričati, da prav in samo njena to zagotavlja, ni izključeno, da bomo za nemško-francoskim vlakom po naslednjih volitvah (kadar koli že bodo) krevsaje krenili na grško madžarsko pot.