Zakaj bi metali puško v koruzo, če lahko vržemo tlakovec v parlament?

Včasih smo se zleknili v kavč in si zaželeli prisluhniti tako svetovnim kot tudi nacionalnim novicam dneva. Sedaj preprosto več ne prižgemo televizorja ali raje pogledamo rumene medije, namesto da bi prisluhnili nedokončanemu vozlu takšnih in drugačnih problemov, s katerimi se sooča naša komajda dvajset let stara država. 

Vlada, ki smo jo izvolili pred dobrima dvema letoma, se loteva velikih sprememb. Če je na semaforju pred njihovim časom prevladovala bolj rdeča luč glede sprememb, se je sedaj situacija skorajda popolnoma obrnila – zelena luč spremembam in referendumom, za katere odgovorni ne spregledajo, da ni v interesu ljudstva, da odloča o stvareh, ki jih morda niti njihovi snovalci ne vedo razložiti popolnoma, kaj šele, da bi jih razumelo preprosto slovensko ljudstvo. Ampak kako se sprejemajo zakoni in obravnavajo novi programi šolstva, pokojnin, štipendij ipd.? 

Kdo sedi na gluhih ušesih? 

Verjetno si vlada in politiki o določenem področju, ki ga želijo spremeniti, najprej zastavijo svojo vizijo, ki jo potem zapišejo in za tem stojijo. Vse to se potem obravnava na delovnih skupinah, v javni obravnavi in še verjetno kje, vprašanje ob vsem tem je, kakšno vlogo imajo mnenja članov delovnih skupin kot tudi podajalcev mnenja na javno obravnavo na spremembe oblikovanega zakona ali programa? 

Odgovorni imajo resne obraze in neiskren nasmeh 

Študentje, ki delujejo v raznih organizacijah in svetovih, spremljajo predlagane spremembe, imajo tudi predstavnike v delovnih skupinah. Osnutke predlogov programov in zakonov, ki so jih prejeli med prazniki, so mogli dopolniti v zelo kratkem času, saj bi se drugače najverjetneje smatralo, da se s predlogi strinjajo. V študiranje teh osnutkov kot tudi za podajo predlogov so vložili veliko energije in časa, saj si želijo sprememb, ki bodo ugodno vplivale na njihov študij. 

Na sestanku pa potem morda doživijo nekoliko hladen odziv. Odgovorni že s svojo držo, ki je stroga, in obrazno mimiko, ki s smehljajem govori o neiskrenosti, povedo, da je sicer super, da študentje imajo predloge za boljši jutri, vendar jih verjetno ne bo možno upoštevati. 

Nacionalni program visokega šolstva skregan z logiko? 

Naj se dotaknem še ene poteze, ki se sicer meni kot laiku pravnega področja, zdi nepremišljena. Nacionalni program visokega šolstva 2011-2020 predlaga ustanovitev politehnik z namenom, da bi izvajale visokošolske strokovne študijske programe na prvi in drugi stopnji.

Na drugi strani pa Uredba o javnem financiranju visokošolskih zavodov in drugih zavodov prekinja z logiko glavarinskega financiranja, kar pomeni, da bodo, kot opozarjajo predstavniki Univerze na Primorskem, lahko brez sredstev ostajale nove fakultete, ki so bile že ustanovljene, s tem pa bi višji letniki lahko ostali brez financiranja. Potemtakem ne razumem, zakaj bi se ustanavljale nove fakultete oziroma politehnike, saj v primeru, da ne bi bile v skladu z njihovo logiko kakovosti, ne bi pridobile sredstev. 

Študij ni (le) zabava … 

Kje prihaja do šuma v komunikaciji? Zakaj je tako preprosto sporočilo, kot so besede, ki so zapisane kot predlogi zraven pripravljenega osnutka ali predloga zakona, preprosto prezrto, kljub temu, da se vsi odgovorni zavedajo, da obstajajo nekje še boljše rešitve, ki si jih zapisali tisti, ki izvajanje takšnih ali drugačnih reform občutijo na lastni koži? Tolažba: »Nikoli ne smeti vrči puške v koruzo in si misliti, da je ves ta trud, ki ste ga vložili, da bi pomagali pri prenovi, bil zastonj!« pride morda prepozno. Prepozno vsaj za tiste, ki se, kljub temu, da se zavedajo, da slovenski študentje imamo veliko pravic in naš socialni položaj še ni tako slab, odločijo, da bodo morda bolj ostre besede ali metanje tlakovcev v parlament predramili vse tiste, ki ne stremijo k temu, da bi se v prvi vrsti izboljšala kakovost študija in se spremenila miselnost študentov. 

Študij ni le zabava, preživetje od torka do torka, študentska prehrana in ostali privilegiji, ampak mora postati način življenja, ki je postavljeno na kakovostnih temeljih. Morda to željo po znanju bodoči intelektualci ne izražajo vedno na pravi način, ampak kako bi lahko bilo stanje drugačno, če si v naši drzni Sloveniji po nikomer ne morejo vzeti zgleda.