Slovenska kultura je zapakirana v Franceta Prešerna

Z obeleževanjem slovenskega kulturnega praznika opravimo celoletno nego kulturne ozaveščenosti. Za večino državljanov Republike Slovenije prinaša ta dan vrhunec pozornosti za kulturo.

Še vedno je v veljavi, da je to razsežnost, ki pripada malomeščanskemu razredu in visoki družbi in ne kmečkemu, vaškemu, na fizično delo obsojenemu prebivalstvu, čigar misli se vrte okrog zasledovanja dvanajstih plačilnih dni v koledarskem letu. Kultura kot razsežnost pa je prefinjenost tistih, ki lahko uživajo na račun izgaranih ljudi. Od dela preutrujeni in izmučeni ljudje jo dojemajo kot presežek, ki ga lahko koristijo tisti, ki si kako drugače ne znajo zapolniti svoj čas in s kulturo preganjajo svoj ubijalski dolgčas.

Za delavski narod, tisti zares delavski v pravem pomenu te močne besede, ni energije in ne časa, da bi razmišljal še o kulturi, pa tudi denarja ne. Ko bo narod imel možnost izbirati še med čem kakovostnejšim od trgovskih blagovnih znamk "socialkapitalistične variante", kot so S-budgeti in podobno, bo to osnova za kulturni preporod slovenskega naroda.

Zastonj izvajamo kulturni praznik, če nam je kultura na vsakdanji ravni nezemljanska. Priznajmo Slovenija, da večina nas Slovencev in Slovenk v kulturi ni domačih. Razlog je kompleksen, osnova tej kompleksnosti pa so možnosti, da bi živeli kulturo in te so za malega človeka okrnjene. Je recimo ogromno knjig, ampak da jih vzameš v roke, moraš imeti energijo in še časa zanje. Z vsem podobnim, kar spada v kulturo, je običajno enako - terjajo resurze, ki jih ljudje ne morejo rezervirati tem namenom. Kultura je predaleč za običajne ljudi, ki imajo že dovolj skrbi s preživljanjem se iz meseca v mesec in reševanjem težav, do katerih sproti in to neprenehoma prihaja v tem prezaposlenemu času, ki mu pravimo sodobnost.

Prestresno je, da bi lahko razmišljali o kulturi. Naše najkulturnejše dejanje je morda obisk kinodvorane, ogled komercialističnega televizijskega programa, poslušanja zabavne radijske oddaje, prebiranje rumenega časopisa in spletnih strani, ki so polne tračev iz sveta izpostavljenih ljudi in nasvetov za zanimivo seksualno življenje. Kulturne večere nadomeščajo nočni razvrati, tovariško dvigovanje pollitrskih steklenic in trkanje kozarcev v zdravilne namene. Nacionalno kulturo ohranjamo s prepevanjem (beri kot: s kričanjem) homofobnih nacionalističnih refrenov na športnih prireditvah in enačenjem huliganov z najiskrenejšimi domoljubi. Pesti so dvignjene, slovenska zastava plapola, zastavo pa ponosno vihra problematični mladenič, ki čaka na prvo priložnost za verbalni ali celo telesni obračun z izzivalcem njegove (ne)moči.

Postalo je moderno iti se tistega nesrečnega Prešerna, njegovih vrstic in kitic. Vzeli smo jih za svoje in si jih polastili. Odvzeli smo mu jih in jih nacionalizirali. Zdaj služijo identifikaciji slovenske kulture in prepoznavanju le-te. S Prešernom smo se udomačili in ga začeli nazivati z imenom, s France, kot da je naš pivski kolega. Postal je alfa in omega naše kulture. Vsi ga poznamo, vsaj po imenu, njegovih avanturah, zavoženemu življenju in pijančevanju. Malo manj ga poznamo v njegovih pesmih.

Prešeren je skupen imenovalec kulture slehernega posameznika našega naroda. Poveličujemo in za svojega ga imamo vsi, celo razuzdanci, nekulturniki, odpadniki slovenskega naroda in pijanci. Z njim nadomeščamo ves manko kulture, ki je na ravni vsakdanjega življenja navadnega človeka. On je tisti poet, ki polni to praznino in odžene občutek praznosti v slovenstvu. Za nas ima simbolno vrednost, kot jo ima Uncle Sam za Združene države Amerike. Ko bo padel Prešeren, bo padla Slovenija. Zato živel France, živela Slovenija, živele Slovenke in živeli Slovenci! Živeli mi, ki se z njim imamo za kulturnike! On je minimum, standard in povečini še maksimum naše kulturne ozaveščenosti. Še sreča, da je tako, pa saj žalost tudi.

www.morfejork.com