Življenjski prostor otroka se uničuje in izginja

Ko berete ta tekst, sem na zdravstvenem letovanju otrok v Baški. Ker je s časovnim sovpadom zdaj, ko ravno letujemo z drugo izmeno otrok preko organizacije Društva prijateljev mladina Murska Sobota, morda to ena lepa priložnost, da spregovorimo o letovanjih in kolonijah tudi širše, ne le iz perspektive samo dobrega in koristnega za otroke, bi želel izpostaviti vidik več, ki ga že vrsto let spremljam na podobnih ekspedicijah, projektih, festivalih in drugih organiziranih dejavnostih človekoljubne narave, namenjene otrokom.

Ni prostora za spontano druženje

V mislih sicer nimam le množičnega pošiljanja otrok na skupinske počitnice – kritično spremljam tudi organizirane delavnice, to so delavnice vseh vrst, s katerimi bremenimo otroke pod pretvezo, da imajo od tega korist. Pri vseh vrstah organiziranega časa za otroke govorimo povečini o koristi otrok in tako malo, le izjemoma o njihovi dobrobiti. Torej se korist in dobrobit otroka lahko tudi izključujeta. Gledano iz pravne, iz ekonomske ali recimo iz zdravstvene perspektive je lahko govoriti o koristi otroka, toda dobrobit je vendarle (lahko) nekaj povsem drugega. Ker ko govorimo o njihovi dobrobiti, je tu vprašanje otrokovega življenjskega prostora, ki ga pa v današnjem času občutno primanjkuje. Današnji otroci nimajo več svojega naravnega okolja. Življenjski prostor otrok se uničuje in izginja. Mi odrasli, ki se čutimo po svoje krive, ker jim ne moremo nuditi tistega, kar smo lahko uživali sami in krive, ker smo sami pripravili (in še vedno pripravljamo) takšen svet zanamcem, jim skušamo to pomanjkanje nadomestiti z raznimi delavnicami, dejavnostmi, treningi in podobnim. Po svoje čudovito v številnih izbirah, ki se otrokom ponujajo za kakovostno preživljanje prostega časa, toda v vseh teh organiziranih dejavnostih, ki bi naj otroke koristno zaposlovale in učile najrazličnejših življenjskih veščin za odraslost, ni prostora za spontano druženje!

Vse, kar otrokom očitno še zmoremo ponuditi, so dejavnosti, v katerih jim predpišemo obnašanje, ki ga morajo samo še prevzeti (npr. pri treningih, pri delavnicah, na letovanjih, v protokolih ipd.). Otrokom dajemo navodila, kaj se morajo igrati, kako se morajo igrati, kako morajo preživeti svoj prosti čas čim bolj učinkovito in korigiramo odstopanje od tistega predpisanega. Otroci so naši mali Mojzesi na svojih gorah Sinaja, v poziciji čakajočih, da jim z božansko močjo predamo navodila za orientacijo v času in jih s tem oškodujemo za spontanost, ki bi jo lahko, če bi dobili pri tem dovolj podpore v naši potrpežljivosti, tudi razvili. Naše otroke pravzaprav gojimo, jim odmerjamo dejavnosti, jih želimo načrtno izoblikovati v točno določene tipe osebnosti, pri tem pa pozabljamo, da so otroci več kot le masa gline. Otroci niso glina, iz katere pride lončeni izdelek. Otroci so izdelek že sami po sebi. Res je, da otroci potrebujejo (o)prijem (in objem!) odraslega in občutek, da jih odrasli ljudje držimo varno v svojih rokah (občutek varnosti!), a preveč usmerjeni dotiki škodujejo celo omenjenemu postopku z glino. Vse na tem svetu potrebuje svoj prostor svobode, ko se vrti na kolesju svojega oblikovanja. V življenjskem svetu otrok pa skoraj ni več nobene otroške spontanosti, saj je odrasli ne dovoljujemo. Tisto, kar bi odrasli pravzaprav morali narediti za otroke, je omogočiti kontekst za spontano raznolikost. Torej morali bi jim omogočiti prostor, v katerem se lahko razvije spontanost pri igri in njihova (ne naša!) ustvarjalnost pri preživljanju prostega časa.

Otroci se morajo izraziti

Tudi sam sem sodeloval (tudi nastopal kot organizator) in še sodelujem pri istih tipih dejavnostih za otroke, kjer preprosto ni prostora za njihovo spontanost. Nam odraslim je pri pripravi programov za otroke mnogo laže določiti ves kontekst, znotraj katerega se potem program izvaja, ker imamo s tem čim več pod nadzorom (seveda predvsem otroke!). S tem povečamo predvidljivost reakcije in posledice, ki iz reakcij sledijo. To počnemo, ker je potem nam preprosteje in torej zato, ker to ugaja nam. Mi si prilaščamo pravico in vednost, da govorimo v otrokovem imenu, kajti otrok po našem prepričanju (ker ne prenesemo občutka, da mi kot odrasli še zase ne moremo vedeti, kaj je prava smer) še ne more vedeti, kaj je zanj resnično dobro (kaj je njegova korist). Vse skupaj opravičujemo s pametnimi odgovori, na katere navežemo otrokovo korist. V strahu, da bi otrok (lahko) zašel v napačno usmeritev, ga usmerimo v pravo smer, določeno iz naše perspektive, ker tako preventivno zmanjšujemo škodo. Vprašanje, ki se pojavi, pa je, ali s tem res zmanjšujemo škodo ali pa jo morebiti le povečujemo. O tem, koliko slabega naredimo, ko možnosti izbire omejimo na odraslo domišljijo in otrokom dovolimo manever le znotraj konteksta, ki smo ga ustvarili odrasli za dobro otrok, si ne upam razmišljati. Tisto, kar otroci potrebujejo, je njim prilagojeno orodje, da bi se lahko izrazili. Tega orodja jim ne more narediti odrasel človek – to orodje si mora narediti vsak otrok sam, ker je prava uporabna vrednost orodja v njegovem procesu nastajanja. Mi odrasli pa moramo ustvariti spodbujajoče okolje, kjer bo otrok pri tej ustvarjalnosti dobival potrebno podporo.

Svoboda življenja se ne sme začeti in končati pri izbiri otrokovih dejavnosti

Otroci so na naših letovanjih (in v organiziranih aktivnostih za otroke nasploh) ujeti v urnike dejavnosti. S tem, ko hitijo iz ene v drugo aktivnost brez možnosti za postanek, jih držimo elegantno pod nadzorom, tako skrbimo za njihovo varnost in preprečujemo nastanek neprijetnega. V imenu preprečevanje hudega pa preprečujemo nastanek otroške čarovnije. V svetu odraslih prevladuje prepričanje, da je dolgčas otrok tisto, kar jih kvari. Moj odgovor na ta mit pa pravi, da je vloga dolgočasja res pomembna pri nastanku potencialnih neprijetnosti, toda uničujoč vpliv mu podeli okolje, ki ne omogoča doživljanja spontanosti kot odgovora na ta dolgčas. Ob dolgočasju se nabira močna potencialna energija, ki lahko da tudi več kot le slabo. A da se izrazi na najčudovitejši način, potrebuje za to pripravljen kontekst, da dozori v pravo ustvarjalno idejo. Ker ta svet postaja paranoiden na doživljanje dolgočasja, ga po vsej sili izganjamo z vsemi možnimi ukrepi, ki pa ne padejo naprej od delavnic in treningov. Otroci danes bolj kot kdajkoli potrebujejo občutek po možnosti sodelovanja pri organiziranju in preživljanju svojega časa. Njihova svoboda življenja se ne sme začeti in končati pri izbiri dejavnosti, ki jo bo otrok obiskoval. Otrok mora dobiti občutek, da je življenje več kot le gola dejavnost. Zato moramo otrokom vrniti možnost za ustvarjalnost. Otroke moramo naučiti, kako se zaposliti, kako ravnati s potrebo po ustvarjalnosti in ne kako se zamotiti z dejavnostmi, ki imajo glaven namen le ubijanje dolgočasja in ne predstavljajo nobenega ustvarjalnega presežka.

www.morfejork.com