Štruca kruha in dve pločevinki cenene znamke piva

Na blagajnah trgovin se ob poznih popoldnevih pojavljajo moški srednjih let, neobriti nekaj dni, oblečeni v delavsko opravo, stojijo in strpno čakajo na vrsto, da blagajničarka zaračuna vsebino njihove nakupovalne košarice: štruco kruha in pločevinko piva.

Pravzaprav košarice za nakup sploh ne uporabljajo - v eni roki držijo v rjav papir ovit verjetno črni kruh, v drugi pa pivo trgovske znamke. Kosilo in večerja za delavskega, zdelanega človeka, ki koristi svoje oslabelo moško telo za služenje vsakdanjega kruha v dobesednem pomenu in pokrivanju sprotnih stroškov življenja, je v tej obliki, nekaj skromno konkretnega in za splaknit, da se prikrije okus.

Ti možje ne premišljujejo ne o človekovih ne o delavskih pravicah. Prikovani so na trdo delo, kot je trdo njihovo življenje. Na bolečino ne reagirajo. Težko je razumeti, ali so otopeli ali se zgolj privadili na prisotnost grobega. Svojo uteho pač najdejo v odprti pločevinki, vsebina katere je namenjena njihovim žejnim goltancem. V ospredju ni fizična žeja, le-ta je samo manifestirana oblika žeje z drugih področij njihove osebnosti. Kot najnižji formalno še dovoljeni sužnji sodobnega drubenega sistema ne morejo živeti celostno razvijajoče, kot bi naj živel prerojen človek, bitje svobodne miselne ustvarjalnost. Sanje so se jim oddaljile, ker vsak delavnik gledajo povsem goli nekemu brezobraznemu kapitalizmu v oči, ki pa (n)jih nikoli ne vidi.

Dan je enak dnevu, delo pa je osrednja sestavina, ki tvori jedro tega. Ubijajočo rutino si želijo razbiti, a nimajo moči za razbijanje. Radi bi se lotili česa prijetnejšega, pa ne morejo iz svojega vrtinca. Sedanji položaj je že določil njihovo prihodnost, zato se še samo trudijo privaditi na razmere, kakršne pač so in si narediti trenutke, ko se le da, prijetne za naprej in za nazaj, da vsilijo običajni turobnosti tudi nekaj svojsko uživaškega, kolikor si pač lahko privoščijo. Povečini je to dolivanje alkohola po končanem šihtu, da večer hitreje mine in da ostanejo čim manj preostalega časa prepuščeni svojemu miselnemu toku in premlevanju po principu "kako bi bilo, če bi bilo...".

Dobri ljudje so, tako kot je lahko dober vsak človek. Ne moreš jim zameriti ničesar posebnega, razen izjem seveda, tako kot vsepovsod, ne glede na statusni položaj človeka. Tisto pivo je njihov priboljšek, zaradi sočutja jih ne boš prikrajšal še za tega, ko jim je že sistem požrl življenje, jih zlorabil v žrtvovanje kapitalu, torej jim iz moralnosti in spoštovanja pustiš tega malega veselja, kar jim je še preostalo, pa čeravno je samo navidezno, tako kot je navidezna njihova resnična sreča, odvržena kot zmaličena prazna pločevinka spopitega piva, da zasede čim manj prostora med smetmi in da je mogoče na isti kup stlačiti še več odpadkov.

Pa vendar se mi naježi koža, ko pred menoj stoji tak človek, človek zdelanih rok, praznih oči, ukrivljene hrbtenice in zraven še prazne denarnice. Potem pomislim na druge skrajnosti, ki obstojajo in živijo uživaštvo tudi na račun teh pozabljenih mož, katerim glavna vrednota je trdo delo, ker jim je samo to še preostalo, pa čedasi ne delajo zase ampak za dober posel nekoga tretjega, ki jim niti osnovnega spoštovanja ni zmožen ponuditi, ker je človeškost izginila iz delavskih kontekstov in pustila prostor za živalskost pri kovanju dobičkonosnosti in rasti kapitala. In neposled si še tisti, ki živijo od sesanja obeh dojk socialne države, lahko privoščijo več piva, kot si ga zmore privoščiti človek, podvržen trdemu delu, in ne trpijo skrivljene hrbtenice ali drugače zdelanega telesa.

www.morfejork.com