Pogledi (ne trenja in preteklost opuščenega gradbišča) Slovenije

Pogledi Slovenije? Prizorišče je res podobno Sloveniji: stotine metrov med seboj zavarjenih železnih profilov, ki kot da so jih prinesli z nekega gradbišča (na katerem je investitorju zmanjkalo kreditov) in po sili razmer uporabili za podstavek polkrožne rdeče plošče in zaslonski zid ter nekaj še neuporabljenih lesenih lat, nemarno postavljenih za ozadje …

Pogledi pa, pogledi pa so (bili) usmerjeni nazaj, vse tja do leta 1991; o prihodnosti skoraj ni bilo besed, odštevši napoved tožbe in oceno, kdaj bi lahko prišlo do javne obravnave.Pogledi Slovenije? Slovenija se pravda na prizorišču spodletele zgodbe o uspehu-torza svetilnika 21. stoletja-za priložost neizkoriščene krize.

Pogledi Slovenije? Nedvomno, saj v studiu ni občinstva, menda tudi glasovanja gledalstva ne, pa še televizijska mreža je druga. Torej to niso Trenja, čeprav premorejo oglasne prekinitve in Uroša Slaka. V uvodni animaciji najprej preletite svet in končate na …, oh, Triglav, moj dom! Nacionalka pač. Povsod je lepo, doma je pa najbolj modro. Na modro lahko montirate kar koli, tudi kontradiktorno televizijsko glavno obravnavo na podlagi uradnega obtožnega predloga.

Menda med nastopajočimi ni bilo vseh povabljenih. Ministrici Katarini Kresal in ministru Alešu Zalarju štejem v dobro, da sta se praizvedbi gledanja nazaj izognila. Enako bi zaradi dostojanstva nekdanjega ustavnega sodnika in univerzitetnega profesorja moral storiti Lojze Ude. Moral bi vedeti, da na zapovedano temo kot vrhunski pravnik javnosti ne more povedati nič smiselnega. Če pa se žarometom in kameri ni mogel odpovedati, pa bi moral ‘v interesu javne besede’ reči samo to: da ne more povedati ničesar, ugibati in namigovati pa noče, ker se zanj ne spodobi. Nekaj podobnega velja za Gregorja Viranta, čeprav je pri njem vsaj ‘v sledovih’ mogoče govoriti o osebnem interesu za sodelovanje: končno je bil minister v vladi, v mandatu katere je bil posel s Patrio sklenjen.

Udeta in Viranta bi oddaja zlahka pogrešila, če nacionalka na drugi strani ne bi bila tako mahnjena na to, da mora biti vselej ‘uravnotežena’ s strokovnimi mnenji. Kajti vsi drugi so bili za nastop v krstnih Pogledih Slovenije osebno ‘motivirani’. Tako ali drugače. Eni so oglaševali svojo knjigo, drugi politične pozicije, tretji svoj poštni in esemes predal, četrti neodvisno tožilstvo, peti svoje osebne zamere … Ni bilo nič drugače kot običajno (osebni interes je pač prevladujoči motiv javne komunikacije v Sloveniji) in prav zato za ‘informativno’ oddajo z naslovom Pogledi Slovenije zdaleč premalo. Naslov – in ambicija, nakazana v uvodni animaciji – bi se, če že kateri, bolj prilegal Tarči (Lidije Hren). In nasprotno, kajti v Pogledih Slovenije bo šlo očitno vedno za to, da mali človek dobi svojo tarčo, svoj odvod za frustracije.

Kar deluje, nedvomno, samo preleteti je treba nekaj današnjih forumov: vsi so se sprostili in olajšali, eni nad Janšo (in Barbaro Brezigar), drugi nad Dragom Kosom (in Cveto Zalokar Oražem). Pa včeraj niso izvedeli ničesar, česar že ne bi mogli vedeti, jutri pa bodo od slišanega imeli še manj. Manj bodo imeli tudi vsega drugega, kar sestavlja ‘kakovost življenja’, a Pogledi (na trenja) Slovenije pričakovano niso namenjeni temu, da bi ‘gledali’, kako bi lahko imeli več. Prihodnost se zdi še bolj negotova kot preteklost.

Vojko Flegar, urednik Razgledi.net