Pahor in Križanič bi privatizirala. V Grčiji in na Portugalskem.

Prevladujoči slovenski logiki je to videti blizu. Ne prodaj nobenega kosa družinske srebrnine, četudi bi se s tem rešil (večjega dela) dolgov ali vsaj pomembno olajšal njihovo servisiranje, sploh pa ne, da bi si popravil standard.

Ja, pokojnine in plače so res nizke, a da bi zdaj, ko so otroci odšli od doma, preveliko hišo ali stanovanje zamenjal za manjše? OMDB! Nekako tako ravna grška vlada, ki navzlic vse hujšim akutnim težavam z zadolženostjo ni privatizirala ničesar omembe vrednega in ob več kot 300 milijardah evrov dolgov šele načrtuje prodajo delov državnega premoženja. Za kakšnih 50 milijard tja do leta 2015.

Glavni ekonomist ECB Jürgen Stark pravi, da ima grška država za kakšnih 300 milijard evrov premoženja. Če to vsaj približno drži (zadržanost je vsekakor zelo priporočljiva), je Grčija lahko nelikdvidna, ne more pa biti plačilno nesposobna. Svoj dolg lahko, načeloma, odplača sama. Torej povrne, med drugim, tudi posojilo Slovenije in vseh drugih nadomestnih posojilojemalcev. S privatizacijo.

Bankrot Grčije, ki je za večino ekonomistov že nekaj mesecev neizogibno dejstvo, potemtakem prav z ekonomskega stališča ni nujen. Načeloma. Privatizacija v tolikšnem obsegu, kot bi jo potrebovala Grčija, politično, kulturno, socialno …, navsezadnje pa tudi ekonomsko, namreč ni možna. Ne samo v Grčiji. Vsaj načeloma bi to moral vedeti tudi Stark.

Še bolje in ‘konkretno’ pa to zanesljivo vesta predsednik slovenske vlade Borut Pahor in njegov finančni minister Franci Križanič, ki sta se kakšnih deset dni nazaj začela repenčiti, da Slovenija ne bo več sodelovala v evropskem mehanizmu pomoči Grčiji, če ta ne bo ponudila jasnih zavez, da bo izpolnila ‘domače naloge’. Med njimi privatizacijsko.

In potem je ‘modernizator lastništva‘ Križanič naštel še ‘ostre reformne in varčevalne ukrepe’, ki jih Slovenija skupaj z drugimi v zameno za pomoč zahteva od Portugalske: zamrznitev plač v javnem sektorju do vključno leta 2013, zmanjšanje števila zaposlenih v javnem sektorju, prestrukturiranje javnega sektorja, reformo trga dela v smeri več prožnosti, reformo zdravstva, razbremenitev gospodarstva, dvig davka na dodano vrednost in – obširno privatizacijo.

Premier in finančni minister vlade, ki je za okroglo sedem milijard evrov povečala javni dolg, ne da bi za financiranje ‘socialne kohezije’, na katero sta tako ponosna, prodala en sam kos države srebrnine, nista videti najbolj verodostojna za dajanje privatizacijskih domačih nalog, ki zgledajo kot ultimati.

Vojko Flegar je urednik spletne strani