Resnična zgodba: Moja diagnoza - tumor (1. del)

Moja diagnoza: Tumor levo parietalno. Najverjetneje primarni možganski tumor nizke stopnje malignosti – astrocitom.

Moj hrbet je postal ves moker od znoja. Nekaj mi pravi, da je naše življenje zadela nesreča. Strmim predse. Nekje mora biti nekaj pozitivnega. To moram čim prej mirno premleti. Poiskati svetle točke.

Počutil sem se, kot bi me ogrožala smrt. Ob neposrednem stiku s smrtjo, hudo boleznijo vsak ne glede na svojo vero ali ideologijo zmedeno in omotično obstane; v tem smo si enotni verniki in ateisti, kajti eni in drugi ob navzočnosti hude bolezni, ki se lahko konča s smrtjo, ne trčimo predvsem na vprašanje svoje osebne vere ali nevere; naš trk je hujši in zadeva našo, vsakdanjo, praktično, vsem skupno mitologijo, ki pred končnim »The End« vedno predpostavlja zmagoslavni pogled, srečni poljub in opojni violinski koncert v ozadju. Bolezen, smrt, minljivost nas strašijo in nas navdajajo z občutkom tesnobe, ker se bo vse enkrat končalo. 

Zakaj ravno jaz?

Čeprav sem vse to razumel, kako tumorji nastanejo, pa sem se vseeno spraševal, zakaj se je to pripetilo ravno meni. Kakor svečeništvo sem udejanjal Spinozov izrek: Ne obžalovati, ne se smejati, ne sovražiti, ampak razumeti. Vedno sem si prizadeval, da ne bi sodil, celo tistega ne, kar me je hotelo raniti, me podreti. Bil sem tiste vrste duša, ki bi bila sposobna morskemu psu izdelati protezo in mu jo še poskusiti vstaviti v gobec. Nisem poznal občutka, ko bi se za vse zanimal in se navduševal za nič, si kupoval lepa draga oblačila, sledil športnim dogodkom, sanjal o zadnjem modelu avta, gledal poročila na televiziji, si upal ne marati kakšne stvari … Tega jaz nisem počel. Ne rečem, da je to dobro ali slabo, ampak jaz se nisem stapljal s tistim velikim duhom, ki se mu reče 'javno mnenje'. S tem neskončnim spraševanjem, zakaj ravno meni, sem si kratil spanec, ki me je sredi noči metal iz sna.  Hotel sem živeti, ne poznati resničnosti življenja, samo živeti.

***

Nadaljevali bomo pot / po strelskem jarku brez luči /

samo da gremo naprej.

Ramses Shaffy, Gremo naprej (Gremo naprej, 1972)

***

Samo na en način se lisica lahko zanesljivo reši, izkopati mora votlino hitreje, kot so jo psi sposobni preiskati. Ko se psi razočarani odpravijo iz zapuščene votline ter nadaljujejo po njenih sledeh, mora ona izkopati že naslednjo. Ali že tretjo. Tako se stalno veča razdalja in včasih postane že tolikšna, da bi se lisica lahko mirno ulegla ter brez tveganja počivala, se parila, kotila mladiče, bila brez skrbi. Tudi z mojim tumorjem je bilo tako. Zdravnikom se je skrival, kot se lisica skriva pred psi. Ni bilo možnosti, da bi ga več operirali, saj se je skril predaleč. Preostalo mi ni nič drugega, kot da grem na naš Onkološki inštitut, ali kot ga je poimenoval moj prijatelj D., na NASO.

***

Dežuje močneje, kot prenesem.

Blof, Močneje, kot prenesem (Zgoraj, 1999)

***

Jaz: »V četrtek sem dobil tale telegram, ki ti ga raje kar prerišem:

Prosim, da se za načrtovanje zdravljenja z obsevanjem javite na simulatorju št. 1 Onkološkega inštituta v kleti stavbe D, dne 27. 6. 2007 ob 13:00 uri. Pol ure pred tem se javite v sprejemni pisarni stavbe D. Oddelek za radioterapijo, Dr. V.

Drugo pismo: Naročeni ste na pregled v ambulanto 4 na Onkološkem inštitutu, dne 2. 7. 2007 okrog 13. ure zaradi dogovora o eventuelnem nadaljnjem zdravljenju.«

M: »V redu, potem me pokliči, pridem tja. Bom sicer delal na oddelku, a si vzamem dopust.« 

A: »Po službi prideva tja.«

Natakar nam je prinesel skodelico moje najljubše juhe, paradižnikove juhe, in kozarce, polne motne tekočine, na gladino katere so se dvigovale rdeče jagode. Peterica prijateljev se je previdno sklonila nad hrano. Natakar je nekaj rekel, kar je menda pomenila nekaj kot »dober tek«. Potem sem svojim prijateljem pripovedoval, kaj vse me čaka, da je to pustolovščina in da velike človeške pustolovščine niso brez nevarnosti. Poglejmo samo Magellan, Cooka, Giordana Bruna. Ne vem, ali so oni mene tolažili ali jaz njih. Prijatelji, žalostni in v skrbeh zame, so me vseeno poskušali potolažiti.

T: »Drži se, mi te imamo radi tako zelo, malo si sicer zapleten, ampak si krasen fant. Če bi bila hetero….«

»In jaz, T.,« sem odgovoril, »če bi bil Danka, bi te prosil za roko.«

D.J.: »Drži se na pripravah in preiskavah za NASO, ravno danes sem prebral, da bi tudi Bill Gates rad šel na te preiskave.«

2. del resnične zgodbe avtorja, ki želi ostati anonimen, sledi v petek zvečer ...