Pred popravnim izpitom

Ne tako daleč nazaj, po referendumu o malem delu, sem napisal, da bo morda kmalu napočil čas, ko bo moč reči, da se lahko Janez Janša na volitvah, ko te pač bodo, premaga samo še sam. Danes, skoraj tri mesece pozneje, tako mislim še bolj kot takrat.

Redka priložnost za popravni izpit

Ravno v času, ko se učenci in dijaki potikajo na popravnih izpitih, se jasno kaže, da so volivci nekdanjemu predsedniku vlade pripravljeni omogočiti sorazmerno redko priložnost tovrstnega preizkusa. Seveda si ne bi smel nihče delati utvar, da jim je to velikodušnost navdihnilo golo navdušenje nad vrlinami politika iz Grosupelj, še manj, da jih je do te mere prepričal program njegove stranke. Ne, v največji meri jih usmerjata obup in razočaranje. Pri čemer ima Janša na voljo vendarle dva sorazmerno močna aduta.

Prvi je, da v ljudskem spominu živi kot najuspešnejši še živeči nekdanji predsednik slovenske vlade (a tudi na po anketah bistveno bolj “gor vzetega” predhodnika Drnovška je v precejšnji meri padla senca zadnjega obdobja njegovega delovanja, o kateri se je razgovoril celo nekdanji predsednik Kučan), ki se je v primerjavi s svojim naslednikom odlikoval kot neprimerno strumnejši vodja.  

Drugi je (še vedno ali spet) njegova tesna zraščenost z zgodbo izpred dvajsetih let, za katero smemo domnevati, da bo kljub nasprotnim vetrovom iz predsedniških in drugih dvorov prav v času narodne polomije lahko samo pridobila na veljavi.Zdaj vladajoča opcija na razpolago nima nobenega primerljivega in, dejal bi, sploh nobenega aduta. Prevelik je razkorak med tistim, kar so po zamenjavi oblasti pred tremi leti v oblastne kvalitete zmagovitih političnih sil prepričani Slovenci pričakovali, in med onim, kar so dobili.

To je za vodjo opozicije načeloma dobro. A samo načeloma, kajti v primeru, da mu vendarle spodleti, se ne bo dalo s prstom pokazati na nikogar.

Boj s fantomi

Seveda, predvolilni čas in predvsem volilna kampanja prineseta svojo dinamiko, ki včasih stvari obrne čisto na glavo, kot smo denimo videli na Hrvaškem leta 2007 ali navsezadnje ob skoraj uspešnem Janševem lovu na Pahorja leto pozneje pri nas. Kljub vsemu je težko verjeti, da bi se stranke dosedanje vladne koalicije v kateri koli obliki pobrale v zadostni meri za ohranitev oblasti. Tu nas ne smejo zmesti najnovejše napovedi o ustanavljanju nekakšne fantomske združbe “nestrankarskih osebnosti”.

Pa tudi ne vse bolj paranoični izbruhi nekaterih mnenjskih voditeljev, ki dobijo ošpice že ob pogledu na Janšo in je njegova morebitna vrnitev na Gregorčičevo enaka njihovi najhujši nočni mori. Zato posegajo po retoriki iz devetdesetih, ko slikajo nekdanjega premierja kot utelešenje demoničnega v slovenski politiki in upajo, da bodo z intenzivno rabo besede “fašist” nadomestili tisto, kar je leva sredina zamočila v treh letih.A ker vendarle nismo več v devetdesetih, je njihovo glasno vpitje obroben pojav.  Ključno vprašanje  je, seveda, ali se drugačnih časov zavedajo Janša in njegovi najzvestejši privrženci.

Bolj kot bodo dojemljivi za te obujene duhove devetdesetih, več možnosti je, da slednji vendarle dosežejo svoj namen.

Duhovi iz preteklosti

O njihovem precejšnjem vplivu na Janševo ravnanje zame obstaja bolj malo dvomov. Značilen primer, kako on sam in njegova baza v veliki meri ostajata talca razmer izpred desetih ali petnajstih let, je odnos do medijev, ki se je nazadnje pokazal ob povsem nepotrebnem trku s če že ne silno pomembnim, pa gotovo izjemno razširjenim Žurnalom.

Kajpak je res, da so časopisi nekoč precej prispevali k dolgemu stažu (social)demokratov v opoziciji in k ustoličenju njihovega predsednika na mesto hudobnega volka tukajšnje scene. Ampak kakor mora biti to zanj osebno še danes boleče, bi od njega kot veterana vendarle pričakovali več občutljivosti za nedvomno spremenjene razmere. Če se že niso spremenili mediji (a mislim, da so se), se je pa spremenil odnos ljudi do njih, ko so tudi brez medijev ali mimo njih postavili demokrate na prvo mesto med strankami.Ob tovrstnih duhovih iz davnih desetletij je za SDS lahko še veliko usodnejši duh prvega Janševega mandata, zaradi katerega je popravni izpit v teh mesecih pravzaprav sploh potreben. Nova ustava je lahko pomembna tema, a ljudi po razočaranjih zadnjih let govoričenje o “Sloveniji kot domu varnosti in svobode” bolj malo gane.

Po kolapsu dolga desetletja negovanega in vzdrževanega modela se zastavlja vprašanje, ali je opozicija, če opravi prvi del popravnega izpita, tokrat pripravljena odločneje prelomiti z njim in ne iskati po njegovih razbitinah, kje bi se še našlo kaj, kar bi ji prineslo kratkoročno korist. V prvem mandatu te volje ni bilo skoraj nič, ampak takrat so bili tovariški kapitalisti seveda v zenitu.

In Janša je vsaj nekaterim med njimi pomagal lažni blišč nekaj časa celo nadgrajevati. Kar ga je verjetno stalo zmage na volitvah, zagotovo pa velikega dela verodostojnosti. Če bo hotel po istem prepovedanem sadu, ki je resda manj rdeč kot pred leti, seči še enkrat, bo vrata verjetno zares odprl “nestrankarskim”, po zgledih iz sovjetskega prostora napaberkovanim lokalnim kavbojem, šerifom in vsakovrstnim “uspešnežem”. Za slovensko demokracijo bi bilo vsaj glede na sliko od tam, kjer take stvari že poznajo, omenjeno bolj kisla novica.

www.casnik.si