Resnična zgodba: Moja diagonza - tumor (2. del)

2. del zgodbe (1. del si lahko preberete tukaj)

***

Ura je pol štirih zjutraj in jaz poskušam zaspati, a za uro in pol pozneje sem že spet buden. Popolnoma buden. Dan se lahko takoj začne. Vzamem telefon in odtipkam številko A.

Skupaj z domačimi se odpravimo na Zaloško na novi OI. Tam so me že čakali prijatelji. Srečamo se. Ne traja dolgo, ko na svoji rami začutim mokroto njihovih solz, kakor že tolikokrat, odkar se je v naše življenje priplazila bolezen. Še trdneje me vsi skupaj objamejo, vsi molčimo.

Nimamo besed. To je ljubezen v času bolezni.

Vstopimo v preddverje novega Onkološkega inštituta. Dobro znani vonj po bolnišnicah. Hlapi razkužil. Zmeden sem. Sicer nočem zavestno izpasti kot neotesano teslo, toda vsakič, ko stopim v bolnišnico, se to avtomatsko zgodi. Ne morem si pomagati. Sovražim bolezen, sovražim tumorje in kako mi jo je zagodel. Sovražim svoj nov status bolnik s tumorjem. Besen sem, frustriran, prestrašen, nemočen. Jezen sem neopravičeno na zdravnike, na sestre, na druge bolnike, na človeka, ki je zgradil to prekleto, bedno, od boga pozabljeno bolnišnico in jezen sem nase, ker sem tako zelo jezen. Ker se ne morem vdati v usodo, ne morem sprejeti, da imam tumor. Ves čas govorim, da ga bom nekam že zbrcal, da se ne dam. SEVEDA, vse to rečem! Kaj pa mi preostane?

Pridemo do informatorke, ki nas usmeri. Ta prostor je prava čakalnica. Drugi bolniki si nas pozorno, skorajda sočutno ogledajo. Takoj so vedeli, da sem jaz tisti, ki sem prišel sem na  boleč dopust. Tudi v bolnišnici vlada hierarhija. Tukaj sem prvič, mi smo le turistki čakalnice, novi smo in ne spadamo sem. Toda tumor v moji glavi ima popolnoma drugačno mnenje. Poleg mene se je usedel starejši moški, ki ima približno petinšestdeset let in v koščenih rokah drži enak vijoličast kartonček kot jaz. Brez sramu me oplazi s pogledom od glave do pete. Ne upam reči ničesar. Pa vendar, ko to opazim, se trudim zavzeti vzvišeno držo – jaz sem še mlad, lep in zdrav, tega pa o vas ne bi mogel reči, vi, cela vrsta starih gub, nikar si ne mislite, da bom ostal tukaj, kmalu bom odšel iz tega tumorskega stanja. Toda moje telo mi ne pomaga in izda mojo negotovost. Napočil je trenutek resničnosti. »Slike bomo obdržali tukaj. Naš ste,« je rekel neki gospod, bil je spet v beli halji.

Od zdaj torej preprosto spadam sem.

Kemoterapija ni prijetna

S solznimi očmi pogledam S. Objame me in poljubi na čelo. Za trenutek položim glavo na njeno ramo. Čez čas se zberem in jo poljubim. Nasmeje se, me nagajivo jezno krcne po nosu in si obriše solze z lica. Medicinska sestra za pultom očitno zna brati naše misli. Takoj nas vpraša, ali bi raje počakali na zdravnika v sosednji sobi. V pravem trenutku, kajti v kotičku očesa opazim, da se mi že nabirajo solze. Oddahnem si, ker nam ni treba sedeti med bodočimi mrliči v čakalnici ali na hodniku.

Pogovor steče na počitnice. Sanje so stekle kot voda, ko bi lahko enkrat šel na dopust v Maroko. Pa vendar je zame preveč tvegano, da bi šli na dopust daleč od doma. Tudi aktivne počitnice, kot recimo kolesarjenje, pohodi, zabave in izleti, so zame nemogoče zaradi nične kondicije. Ob prihodu zdravnika, ki me s pogledom oplazi, me kar zmrazi. Kot da bi takoj vedel, ja, to je ta, ki ima tumor. Poglej, kako v slabi koži je. Še hodi komaj.  Lepo nas pozdravi, se predstavi in pove, da naj gremo za njim.

Ob teh besedah stopamo za njim kot račke, ko nas vodi v svojo pisarno, ki je bila na najvišjem nadstropju še stare stavbe C, skoraj na koncu hodnika. V njegovi pisarni nastane tišina. Mi ne upamo nič reči, tako tudi on ne. Najprej me samo opazuje. Potem pa me vseeno vpraša, koliko so mi že razložili o moji bolezni. Rekel sem, da sem kar nekaj prebral na spletu, kjer so objavljeni tudi njegovi članki, ki govorijo o tej temi. Drugi zdravniki pravijo, da če sem že moral dobiti tumor, je dobro, da te vrste, čeprav me bo enkrat začel življenjsko ogrožati. Ustavil me je ter nadaljeval, da najverjetneje vem, da z operacijo ni moč priti do tumorja. Nevrokirurgi so zato takoj predlagali radio- in kemoterapijo. Ko to pove, mi ni bilo najbolj prijetno. Sicer obsevanja in kemoterapije še nikoli nisem doživel, a nekaj mi vendar govori, da ni posebej prijetno doživetje.

»Tale smrklja bo ljubeznivo opazovala moj kanalokrst?«

Ne predstavljam si, da je kje človek, ki želi iti kar sam od sebe na kemoterapijo ali obsevanje. Po vsej verjetnosti je opazil, da mi je težko. Zato je nehal in me vprašal, kako se počutim. Začel je podrobneje razlagati, z nenehnimi vprašanji, ali razumem, se strinjam, sem v redu. Da je bil tako pozoren, se mi je zdelo zelo prijetno. Na koncu pove, da mi bodo še odvzeli kri in potem imam simulator. Razloži mi še, da je simulator CT-aparat, ki je prilagojen posebej za načrtovanje obsevanja, da se ob tem opravi še rentgensko slikanje in se zarišejo orientacijske točke in črte. Teh črt bolnik do konca obsevanja ne zbriše. »Za bolnike, ki jim bomo obsevali glavo, kot vam,« doda, »izdelamo tudi fiksacijsko masko.« Skomignil sem z rameni. To je bila ena izmed mojih najpogostejših gest v bolnišnicah. Že vejo, kaj delajo. A hotel sem ga vprašati, če bom to masko sicer lahko nesel domov za spomin. Za pusta hrusta ne bi bilo potrebno nič kupovati. 

Najprej odvzem krvi. Ne spominjam se, zakaj pravzaprav. Najprej me bodo zabodli, mi nalepili košček vate na rano in potem se bom spet znašel na hodniku. Čakanje. V zadnjih letih svojega mladostnega življenja sem spoznal, da je v bolnišnici čakanje najobičajnejša stvar na svetu. Ko pride sestra, me vpraša, kje bova vzela. »Sedaj bom zabodla, ne glejte sem,« pripomni. Kot da me bodo prvič špiknili s kakšno iglo! Hotel sem že protestirati, da pač nimam težav s tem, če vidim, kaj delajo na meni, in da imam to pravzaprav še rajši. Vsaj vem, kje in kako me bo zabolelo. Zaradi takšnih zadev, kot je vbod z eno ubogo iglo, pa že dolgo nisem več trzal od bolečnine. Ponovno pride zdravnik in zapove sestri, da mi morajo vstaviti še kanalček, ker so se odločili, da bom imel ponovno slikanje z magnetno resonanco. Že spet, sem v mislih zadihal. O.k., ta stvar je še dokaj prijetna. Razen drisk, ki jih potem doživim od kontrasta. Sestra pomežikne nekemu dekletu, ki ima po moje kakšnih dvajset, največ dvaindvajset let in prav tako nosi modro haljo. »To je pa Andreja, ki je pri nas na praksi,« pojasni sestra.

Oh, ta kemoterapija

Na praksi? Na praksi? Takale dvajsetletna, nekje moje starosti, smrklja, bo ljubeznivo opazovala moj kanalokrst. Potem bo nedvomno svojim kolegicam razlagala, da je bil danes na onkološkem fant enake starosti kot ona. »S. mu je bilo ime, zelo prijazen, s svojimi domačimi, prvič so prišli in potem so se vsi razjokali, potem so se mi zasmilili … No, kje je kava? In kako je pravzaprav na tvoji praksi, ti si na polikliniki?«  se bodo pogovarjale. Groza. Na istem oddelku stavbe C opazim prav tako mladeniča, ki je nekoliko starejši od mene, približno trideset jih ima, morda kaj več. Na rokah ima ogromne obliže, izpod katerih štrlijo prozorne cevčice, ki se dvigajo k stojalu na kolesih, kjer visijo vrečke z rdečo prozorno tekočino. Vidim, da tekočina kaplja po cevkah navzdol in izgine pod obliž, bojim se, da izgine naravnost v kri. Ni videti zdravo in nič kaj prijetno. Poleg njega je čedno dekle, njegova partnerica, tako vsaj sklepam. Zdelo se mi je  fino, da nisem edini tako mlad na tem oddelku. Dekle ga je objemalo in ga nadvse tolažilo.

Pristopila je sestra in ga vprašala, ali se dobro počuti. No, naslednji tak pacient bom pa jaz. Spogledujemo se in ne upamo ničesar reči. Vendar že zdaj čutim, da ne bo minilo brez solz. Ne daleč stran opazim še tri bolnike, ki imajo pri sebi tako stojalo. Izza sobe potiska  takšno stojalo z vrečkami pred sabo tudi neka starejša debeluška. Zlahka vidiš kožo lasišča. Ko pa se dvignem, opazim še moškega, ki ima čudne okrogle oči. Tudi on je priključen na stojalo. In ko ga še enkrat dobro pogledam, vidim, da nenavaden videz nima nič opraviti z očmi, ampak da je za to krivo to, da nima vek in trepalnic. »Oh, ta kemoterapija,« odvrnem svojim domačim, ko me ob tem začno tolažiti in poljubljati. Poljubljali so me na čelo in lase. Ni mogoče, da  ne bi opazili, da sem moral pošteno stisniti zobe, da ne bi še sam zajokal. Kadar človek nekoga predano tolaži, je isto, kot da bi se ljudem kazal gol. Pokaže svoje najbolj intimne dele. Še enkrat pogledam te vrečke, ki visijo. Te prozorne vrečke z različnimi barvami. Izgledajo točno tako, kot sem si jih sam predstavljal. Nevarne. Strupene. Samo še manjka, da bi se kadilo iz njih. To je torej to. Kemoterapija.

Stranski učinki sodobnih tehnologij – bojazen bolnikov

Ob tem mi ta mlada praktikantka vstavlja kanalček. Pove, da mora ponovno zabosti. Ne vem, kaj vstavlja, vendar se mi zdi igla tokrat malo debelejša. Drugi njen poskus se bo očitno posrečil. To sklepam iz njenih spodbudnih besed: »To je pa že bolje.« Ne vem, ali se meni samo tako dozdeva, a zmeraj začutim tisti plastičen kanalček, ki me včasih skoraj požgečka. Ob tem sem poskušal odkrivati novo medicino. »Oprostite, ker je tako dolgo trajalo. Vaše žile ni lahko zadeti,« se opraviči in nam razloži, kam moramo iti na slikanje. In tako gremo na slikanje. Zastrašujoča tehnologija moderne medicine daje vtis tako velike moči in znanja, zato je težko verjeti, da lahko posameznikove lasne moči kaj pomenijo. Prav gotovo nihče ne želi z vso odgovornostjo omalovaževati napredka medicine v naši dobi. Njeni dosežki spadajo med največje proizvode človeškega duha, vendar nekatere bolnike z rakom zdravijo z napravami, spravljeni v posebnih sobah, ki so prelepljene z opozorili o nevarnosti radiacije. Bolniki so »prepuščeni« sami sebi, da se sprašujejo, zakaj se vse medicinsko osebje tega tako izogiba, če naj bi bilo res koristno pri zdravljenju. Tako sem se tudi jaz spraševal.

Spet druge naprave piskajo in širijo tak hrup, da moramo bolniki uporabljati zamaške za ušesa. Najnovejša diagnostična oprema je tako velika, da nas pripeljejo v aparat, kjer opravijo meritve prečnih prerezov telesa.  Kirurške ekipe uporabljajo tehnološko visoko razvito opremo pri operacijah, ki trajajo nekaj ur in zahtevajo najbolj izpopolnjene postopke. Tehnologija je kvalitetna in močna. Nekatere terapije za rakava obolenja so dejansko tako močne, da se bolniki prav tako bojimo stranskih učinkov zdravljenja kot same bolezni. Po slikanju in slikanju na simulatorju ter narejeni moji krasni maski smo čakali zdravnika za dodatno mnenje, ali se bo nadaljevala kemo- in radioterapija. Med tem časom sem kratko v mislih zmolil.

Avgusta 1519, kmalu po posvetitvi v duhovniški stan, je Zwingli zbolel za kugo, ki je pokosila četrtino mestnega prebivalstva. Počutil se je popolnoma nemočnega, kot sem se počutil nemočnega jaz, saj je vedel, da ne more ničesar storiti, da bi preživel. Ni molil k svetnikom ali moledoval Cerkev, naj prosi zanj, temveč se je predal Božji milosti. Sestavil je naslednjo kratko molitev, katero sem si v teh trenutkih tudi jaz večkrat v mislih zmolil:

Naj se zgodi tvoja volja, saj ničesar ne potrebujem. Sem tvoja posoda, ki jo lahko popraviš ali zavržeš.

Sledi zdravljenje … in prihod domov

Prejel sem pismo, v katerem je pisalo, da se je onkološki konzilij odločil, da me ne bodo takoj obsevali, ampak počakali. Obenem so začeli iskati nove možnosti, nova mnenja, mnenja iz Washingtona,  Houstona, Berlina. Zdelo se mi je fenomenalno. Lahko se bom peljal z letalom čez Atlantik! V mesta ZDA ali Nemčije. S., calling Houston, over! Čeprav mi je misel, da bom moral iti v tujino, bila grozna, pa ta vseeno ni bila bolj čudna in grozna  kot vsa bolezen in zdravljenja poprej.

Potrebno je živeti. Že zato, ker je na koncu tudi tisto tveganje, za katerega vsi vemo, a se ga premalo zavedamo. Tveganje se imenuje minljivost. Življenje je film, ki ga pač z zadržanim dihom gledamo, dokler se vrti na platnu. Po koncu filma pa že čez pol ure ni ničesar več.

Prišel sem z NASE in teste prestal. A se še vračam. Odločil sem se, da bom postal astronavt.

Super mi gre, super mi gre / svet je čisto nor, jaz pa okej /

ne govori mi o lakoti, raku in vojnah /

nadeni si klobuk in zapoj / super mi gre, super mi gre.

Hans Teeuwen, Trdo in žalostno (1995)

--------------------

Avtor zgodbe želi ostati anonimen.