Ah, ta neoliberalizem

Ko je novinar v studiu prisotne vprašal, kaj je povzročilo množičnost protestov proti vsemu, česar si utopični aktivisti ne znajo razložiti - v studiu ni bilo nikogar, ki bi mu odgovoril pošteno: "Vi."

Ta zgodovinski dan se je na ulice dvo in pol milijonskega Rima napotilo skoraj petsto protestnikov; po osem milijonskemu New Yorku je hodilo več kot šest tisoč ljudi; v dvanajst milijonskem Tokiju in v dvo in pol milijonskem Torontu so jih našteli najmanj tisoč; v dvesto osemdeset tisoč glavi Ljubljani je bilo na ulicah tri tisoč ljudi.

Površen pregled svetovnih medijev pokaže, v katerih večjih svetovnih mestih so štiri dni kasneje protesti (še) vroča tema - v Ljubljani, Celju, Mariboru in Kopru. Ne bodite prezgodaj zaskrbljeni. Svetovna revolucija neumnosti se ne začenja v Ljubljani. Pri nas se zgolj nikoli ni končala.

Protesti so pri nas množičnejši zato, ker protestniki niso tujek v našem organizmu. To je naš mainstream. Njihovi radikalni "prebliski" so v bolj uglajeni formi že dvajset let na ustih politikov, ki veljajo za resne. In zelo zmerne. 

Slovenski utopisti ne premorejo nobenih resnih mislecev. In zato so obsojeni na kopiranje receptov od drugod. Ker pa se naše okolje precej radikalno razlikuje od zahodnega, tako v gospodarskem kot v institucionalnem smislu - se predlogi kakšnega Krugmana ali Pelosijeve v Sloveniji berejo kot še več enakega. Sprehodimo se nazaj po naši slavni preteklosti. V leto 1968. Študentje so na ulicah Ljubljane protestirali za pravice črncev. Obeh dveh. In proti vojni v Vietnamu. JLA ni bilo v Vietnamu. Tam je bilo zgolj orožje naše vojne industrije. Toda protesti niso bili uperjeni proti temu. Niti proti Ho Ši Mihnu. Bili so kopija dogajanja v deželi iz katere naši utopisti najraje kopirajo. ZDA.

In tako leta 2011 v Ljubljani protestirajo proti pohlepnim bankirjem. Ki jih ni, ker so dokapitalizirane banke državne. 

Proti privatizaciji dobičkov in socializaciji izgub bank. Kljub temu, da imamo že 66 let socializacijo dobičkov bank, ker pač niso zasebne. 

Za podržavljenje državnih bank. 

Pred borzo ki ne deluje, ker je za vsak evro gospodarstva v lasti znamenitega enega odstotka v Sloveniji sedem milijard v lasti stotih odstotkov t.j. države, ki ima v lasti največji delež gospodarstva v OECD. Veliki podmizni posli v Sloveniji pa se le redko zgodijo na borzi. 

Protestniki bi radi več redistribucije dohodka v državi, ki se lahko po izenačevanju plač kosa s Skandinavijo. V sistemu, v katerem so "bogataši" pri tisoč tristo evrih mesečnega dohodka obdavčeni do grla, da se ne bi pretirano razslojili. 

Radi bi bolj reguliran finančni sektor tu, kjer je sektor bančništva in zavarovalništva demokratično izvoljena oblast ne le regulirala, ampak je bil ta ves čas tudi v narodni lasti in je vanj nastavljala socialno čuteče preverjene kadre. Predvsem pa prepovedala vse, česar ni razumela in posledično derivatov sploh nismo poznali. 

In vse to v državi, kjer so vsi ključni sistemi - zdravstva, šolstva in pokojnin - državni.

Recimo bobu bob. V Sloveniji imamo resne težave, ki večinoma izhajajo iz politike in države in ne iz zasebnega kapitala.

Soočeni smo s kombinacijo gneva tistih, ki so v bistvu vseskozi podpirali mencingerjanske eksperimente na živih ljudeh nad rezultati teh eksperimentov; in njihovimi inkvizicijskimi težnjami, da krivce zdaj po vsej sili najdejo zunaj svojih krogov; po možnosti pri tistih, ki so jih vseskozi opozarjali, kako se bo politiziranje gospodarstva in celotnega življenja sploh končalo.

Za vse tiste, ki (še vedno!) ne razumete kaj je potem ta neoliberalizem, ki da je za vse kriv, ker je 66 let vladal Sloveniji? Ah, neoliberalizem; to so naši temnopolti in naša Vietnamska vojna! Kakor gre tisti stari rek: "Videla žaba da se konji potkivaju pa i ona digla nogu."

Tomaž Štih je avtor bloga Libertarec.