FOTO in VIDEO: Dajnkov simpozij ob 150. obletnici njegove smrti

Občina Gornja Radgona je v radgonskem muzeju Špital organizirala Dajnkov simpozij, ki so se ga med drugimi udeležili podpredsednik SAZU Marko Snoj, rektor mariborske univerze Zdravko Kačič, murskosoboški škof Peter Štumpf in pomurska poslanka Vera Granfol.

Ob 150. obletnici smrti jezikoslovca, ljubitelja čebel, pisatelja in duhovnika Petra Dajnka (1787-1873) so se njegovemu spominu ter zapuščini z znanstvenim simpozijem poklonili v njegovem rojstnem kraju, v radgonskem muzeju Špital. "Današnji simpozij z vsebino, ki bo govorila o delu in življenju Petra Dajnka, pove vse o našem spoštljivem odnosu do kulturne dediščine," je med drugim v svojem nagovoru povedala županja Občine Gornja Radgona Urška Mauko Tuš.

Peter Dajnko se je rodil 23. aprila 1787 v vasi Črešnjevci blizu Gornje Radgone, umrl pa 22. februarja 1873 pri Veliki Nedelji. V slovensko slovstveno zgodovino se je Dajnko zapisal predvsem s pisavo dajnčico, ki jo je predstavil v slovnici Lehrbuch der Windischen Sprache (1824). V njej je oblikoval norme in predpise za vzhodnoštajerski knjižni jezik, v katerem je skušal razviti nabožno in poučno šolsko književnost.

"Peter Dajnko je bil odločen zagotoviti Slovencem med Muro in Dravo obstoj posebnega slovstva, v katerem naj bi se vse posebnosti domačega govora brez vsakega ozira na dotakratni razvoj slovenskega knjižnega jezika jasno odražale. Sestavil je slovnico svojega vzhodnoštajerskega narečja in v njej uvedel nov črkopis dajnčico, v kateri je bilo v nekaj letih natisnjenih okoli 50 tisoč knjig. Med njimi tudi prva slovenska čebelarska knjiga, ki ni bila prevedena iz nemščine ali katerega drugega jezika," je dejal rektor Univerze v Mariboru Zdravko Kačič.

"Dajnko velja za najplodovitejšega štajerskega pisca v Prešernovem času, čeprav je povečini le prevajal oziroma prirejal po nemških predlogah, nekaj pa je bilo tudi izvirnega. Med njegove zasluge štejemo, da je s številnimi deli, ki jih je poslal med bralce, v širokih slojih ljudstva budil veselje do slovenske knjige, prav tako pa je dosegel, da se je v slovenskem knjižnem jeziku bolj začelo upoštevati Štajerce ter njihove jezikovne oblike. V osebnem liku Petra Dajnka prepoznavamo vrline, kot so marljivost, pokončnost, ustvarjalnost in vztrajnost. Ob tem ugotavljamo, da je bilo skozi stoletja še posebej v vzhodnem delu Slovenije vselej prisotno zavedanje o nujnosti ohranjanja narodne zavesti in jezika," zaključi Kačič.

Dajnčica je bila na Štajerskem lepo sprejeta. V rabi je bila v letih 1824–1838. Uporabljali so jo številni štajerski nabožni pisci. Leta 1831 je bila uvedena tudi v šole, vendar se je morala že leta 1838 iz nje umakniti, saj so se na Slovenskem pojavljale vedno močnejše težnje po enotnem slovenskem knjižnem jeziku.

V novi pisavi je napisal številna poljudnovzgojna dela, nabožna berila, prevode Svetega pisma, basni, pregovore, uganke ter posvetno in cerkveno poezijo. Njegova nabožna dela, predvsem pesmarica Sto cirkvenih ino drygih pobožnih pesmi iz leta 1826, še zlasti pa dela s posvetno vsebino (Kmet Izidor s svojimi otroki ino lydmi, 1824, in Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajarskem, 1827) ga kažejo kot veščega slovstvenega ustvarjalca. O tem priča tudi njegov čebelarski priročnik Čelarstvo (1831), prva v slovenščini napisana knjiga o čebelarstvu.

Kulturni program so obogatili dijaki Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer.

Več fotografij v spodnji galeriji ...