Živel 1. maj, praznik dela!

Danes praznujemo mednarodni praznik delavstva. Seveda, spet en praznik na koledarju, ko lahko mirne duše odložimo vso breme, ko se lahko spet enkrat več družimo in ko lahko, vsaj malo, spet zadihamo. Zgodovina? Ja, ta dan je vsekakor zgodovinski, vendar ne izhaja iz časa Tita, kot večina ljudi, ko se pogovarjam z njimi, misli. Sega namreč v globoko v 19. stoletje prejšnjega stoletja, natančneje v leto 1886.

Omenjeno leto se je zapisalo v zgodovino z izgredi, ki so se vrstili v Chicagu. Delavci so takrat zahtevali osemurni delavnik, policija pa je njihove demonstracije krvavo zadušila, saj je bilo v spopadu ubitih več ljudi, pet delavcev pa je bilo obsojenih na smrt. Tako so na prvem kongresu II. internacionale v Parizu leta 1889 sklenili, da se vsako leto v spomin na čikaške delavce 1. maja organizirajo množične demonstracije, stavke in proslave, ki so postale oblika delavskega boja. Delavci so na dan praznovanja zaprosili delodajalce, da jim dovolijo cel ali vsaj pol prostega delovnega dne in leta 1895 je večina delodajalcev takim prošnjam tudi ugodila, ni jim pa šlo le za priznanje njihovega delavskega praznika, pač pa je bilo praznovanje tudi zelo politično obarvano. Govorniki so na shodih vsako leto poudarjali aktualne politične dogodke, kljub temu pa prvomajska praznovanja niso prinašala nacionalnih sporov. Prvi maj se je kot delavski praznik obdržal in utrdil ter je danes v večini držav državni praznik.

Nekako tako bi na kratko opisali to, kar je pripeljalo do praznika dela. Upori, shodi in boji. Se nam zdi znano, kajneda? Ne sicer dobesedno krvavo kot zgoraj opisani začetki »praznovanja«, temveč  krvavo pod kožo. Ljudje želijo pokazati, da jim marsikaj pride do živega in da so pripravljeni storiti marsikaj, da opozorijo nase, na svoje pravice in na svoj prav. Zgodovina torej ni niti tako pretirano zbledela, razkorak ni tako velik, to se pa vidi tudi v tem, da te dni spet obujamo stare navade. Na predvečer praznika dela tako običajno v vsaki vasi zagori kresni ogenj, prav tako marsikje še poteka tradicionalno postavljanje maja, ki ga spremljajo raznorazne prireditve in zabave, ne smemo pa niti mimo budnice na 1. maj, ko godci z glasnim igranjem navsezgodaj zjutraj zakorakajo po ulicah.

Foto: Sxc.hu

Iz preteklosti in starih navad pa stopimo v 21. stoletje. V iskalnik Google vtipkajte »1. maj«. Rezultati? Turistična agencija ta pa ta, dopust takšen in drugačen, akcija za vso družino, last minute, izlet v takšne in drugačne kraje in podobno. Prva stran v iskalniku je polna ponudb. Kriza? Res je. Shodi? Se res organizirajo. In dopust? Obvezen! Ljudje so dobesedno ponoreli, ko so se vremenske napovedi končno obrnile njim v prid in smo iz sekunde v drugo slekli zimske plašče in si oblekli kratke hlače in majice. Morje kliče, vrstijo se kolone do obale in podobnih turističnih destinacij. »Pa dajmo še mi, privoščimo si,« si je pred dnevi verjetno v ponavljal marsikdo in besede spremenil v dejanja.

Foto: Sxc.hu

Pa naj bo praznik dela, letos baje zadnjikrat 1. in hkrati tudi 2. maj. Praznik dela, ki ima svoje zgodovinsko ozadje. Praznik dela, ko si rečemo, da pa si res zaslužimo oddih. Praznik dela, ko tisti trdo prigaran drobiž, ki ga skrbno dajemo v nogavico skozi vso leto, namenimo za skok v odklop. Ali pa praznik dela, ko ugodno vreme izkoristimo, da končno postorimo nekaj okrog hiše ali v njej, ob tem pa prvič na roštilj vržemo čevapčiče in preprosto uživamo.