Brez vere v Boga in brez vere v Državo

Nastalo je čudno ozračje, ki nas bega do onemoglosti. Eni se še z zadnjimi upi oklepajo vere v svojega Boga, drugi za vsako ceno branijo čistost ideje o Državi.

Za moje pojme sta tako vera v Boga kot vera v Državo substituta, ki smo ju že zdavnaj preživeli. Kdor se ju oklepa z vso svojo energijo, bo pogubljen z njima vred. Ljudje spoznavajo, da jih vse zapušča - tudi Bog in Država -, za vse to pa si kaj hitro poiščejo izgovore in opravičila. Ker ne morejo živeti z mislijo, da ju niti ti dve še edini preostali vseobsegajoči moči ne moreta zaščititi, vzeti pod svoje absolutno okrilje in jim izkazati čisto ljubezen. Ne moreš računati na Boga in na Državo, ker sta to praznoverji, tako kot strah, ki je vseprisoten in prazen.

Za vse, kar se mi dogaja in kar se mi je zgodilo, nisem jezen na Boga, ker mu ne priznavam obstoja in torej nanj ne morem stresti jezo in bes, če ne upravlja s svojo močjo tako, kot bi bilo v njegovi moči optimalno mogoče. Lahko pa obrnem hrbet svoji državi in vsem državam tega sveta in to ravnokar počenjam. Dovolj dolgo sem na tem svetu, da mi lahko priznajo pravico do resničnosti tega, kar zaznavam. Na državo gledam kot na igrice odraslih, večinoma mož, oblečenih v lepe suknjiče in z obvezno kravato, kako s svojo opravo zakrivajo kosmate prenapihnjene trebuhe in lovijo zadovoljevanje izmišljenih interesov, seveda za dobrobit družbe. Interese in potrebe, ki jih je potrebno zadovoljiti, si sami izmišljamo, si potem sami podeljujemo poslanstva in delegiramo naloge, ki jih je potrebno nujno opraviti.

Ta svet pripada izključno ljudem

V koga naj še verjamem, če ne gojim vere ne v Boga ne v Državo in celo v Ljubezen ne? To so vprašanja, na katera trči sodoben kritično razmišljujoč človek. Za razsvetljenje, h kateremu se zgrinjajo danes že cele množice resnico iskalcev, ne potrebuješ vere v ideologijo, ki je skupna Bogu in Državi. Dovolj je izmišljotin, za katere bi se morali žrtvovati. Konec je, prenehajte z zavajanjem boga- in državo boječih ljudi, šibkih posameznikov brez lastnih hrbtenic, brez svojega mislišča, brez svojih čustvev, brez svojega duha, brez svoje duše! Človek, ne prodaj svoje duše, ne goji lažna čustva, misli po svoje in pusti svojemu duhu svobodo! Jezen sem na ljudi, ki nimajo dovolj poguma za ločitev od praznoverja, ki nas vse skupaj troši, izčrpava, uničuje. Ta svet ne pripada ne Bogu in ne Državi, pa tudi izključno ljudem ne! Ničesar v življenju si ne moremo prisvajati, ker niti svojih življenj nimamo. Vsi smo samo izgubljenci, ki za vsako ceno in silo iščemo razumen vzrok, zakaj je to tako, kot je. Vsak si želi odgovor, ki bi se kot obliž prilegel eksistencialni rani.

Bivanjska praznost človeštva je na vrhuncu

Gledam vse te izgubljene ljudi, ki garajo za velike ideje. Samo človek je zmožen tolikšne neumnosti, kot jo izvajamo z žrtvovanjem in pokornostjo Bogu in Državi. Nobeno drugo bitje se ne bo žrtvovalo za konstruirano ideologijo o nečem vseobsegajočem in vsemogočnem, še zlasti ker nam to vseobličje ne vrača izkazane ljubezni, a tukaj je spet priložnostni odgovor v obliki vere, da se bo enkrat vse povrnilo. Svoja življenja dajamo izmišljenemu kot kredite na voljo. Čepimo s sklonjenimi praznimi glavami, prepričani v lastno nemoč in podredljivost usodi. V teh položajih smo tako zlahka vodljivi! Da dokažemo brezkompromisno, častivredno vero in ljubezen tem idejam, si celo prostovoljno natikamo železne okove, da se naša svoboda še bolj zmanjša in tako dokazujemo sebi in drugim, da imamo smisel, za katerega je vredno živeti.

Bivanjsko prazni, napumpani z velikimi ideologijami in življenjskimi smotri smo enako oddalji od svoje resnice kot vsi preostali izgubljenci v življenju. V današnjem času, ko se ruši prej tako lepo načičkan omet vseh teh povzdignjenih idej ter vedno več posameznikov spoznava praznost in oddaljenost resničnosti človekovih konstrukcij z vsemi razlagami o svetu povrh, nastaja tesnoben prostor, ki nam končno daje na spoznanje nesmiselnost vsakršne zunanje opore, ker so vse opore, na katere smo se vso svojo zgodovino naslanjali, samo vera v pomembno. Sami smo si postavili vse te količke, sami slalomiramo okoli njih in oznanjamo velike poti človeštva, ki vodijo seveda okoli količkov. Vpogled v eksistencialno in bivanjsko praznost človeka je res težak in le redki ga premorejo vzdržati.

www.morfejork.com