Ploskanje Jankoviću, žvižganje Pahorju - o fenomenologiji stožiških protislovij

Zoran Janković je izkoristil prednost domačega igrišča. Na ‘gostovanju’, v ‘kohabitaciji’ s kakšno drugo vlado, bi lahko ljubljanski župan krst ’svojega’ športnega centra Stožice slavil kvečjemu v podaljšku. Slovenskim košarkarjem, ki so se sinoči do podaljška prebili samo zaradi prednosti domačega igrišča (legenda o še eni izgubljeni tekmi, ki je že bila dobljena, gor ali dol), predvsem naklonjenosti sodnikov, bi na gostovanju že davno pred koncem tekme veličastno pogrnili. Domače igrišče pride prav, ni pa dovolj, šele zgodovina pa zmage in poraze v posamičnih spopadih v končnem obračunu postavi na pravo mesto. 

Vsem oziroma mnogim ne more biti všeč, da so se Jankoviću Stožice vsaj v v športnem delu bolj ali manj ‘posrečile’. Primerljivo gledano gre za velik projekt, ‘polstoletni’, veliki projekti pa v času nastajanja praviloma zbujajo protislovne odzive, tudi ogoročena – ter različno motivirana in utemeljevana – nasprotovanja. Za optiko, v kateri je nastajal športni park Stožice, je v marsičem ‘kriv’ tudi ljubljanski župan (ne le s potezami v zvezi s tem projektom, ampak tudi drugimi in svojo ‘pojavo’ sploh),  a ‘objektivno’ logiko takšnih podvigov bi tudi z drugačno komunikacijo in večjo ‘previdnostjo’ težko spremenil.

Nekaj nenavadnega je bilo v sinočnjih odzivih občinstva v stožiški dvorani, občinstva, ki je pretežno moralo vedeti za večino očitkov županu: da si podreja pravno državo, da je izsilil državno subvencijo, da je toleriral suženjsko delo na gradbišču, da je lagal o terjatvah podizvajalcev in še in še. V glavnem so mu ploskali, zelo razločno pa negodovali, ko je omenil predsednika vlade Boruta Pahorja. Če je Janković lahko zmagal samo zato, ker mu je Pahorjeva vlada pomagala na vse mogoče (in menda tudi nedovoljene) načine, si žvižgalnega koncerta premieru ob hkratnem ploskanju županu ni mogoče razložiti drugače kot z dojemanjem (kajpak medijsko posredovanim) ljubljanskega župana kot ’simpatične barabe’, kot ‘maherja’, ki se morda ne drži splošnih pravil kot pijanec plota, vendar ‘nekaj naredi’.

Še več, zdi se, kot da so očitki in obtožbe na račun Jankovića imele nasprotni učinek: ne glede na to, da je bil najmanj ‘objektivno’ deležen podpore vlade in pretežnega dela medijev, ga občinstvo – sinoči v dvorani in v podobi večjega dela javnosti – razume kot župana, ki je ‘Ljubljani in Sloveniji dal Stožice’, čeprav so ga toliko napadali. Pahorju na drugi strani pa so njegove mlačne izjave o nujnosti pokritosti investicij in podobne prinesle žvižge; bolje bi jo včeraj odnesel, če bi ‘prepotreben projekt’ jasno podpiral.

Sinočnje občinstvo v Stožicah morda ni dober ‘vzorec’, kajti brez dvoma bi se iskreno veselilo zmage slovenskih košarkarjev, čeprav s pomočjo sodnikov. Športna občinstva pač zahtevajo zmage in obožujejo zmagovalce. Toda, a se ’siceršnje’ občinstvo, torej javnost oziroma volivci, res obnaša kaj drugače kot ‘lepa dekleta, ki ljubijo barabe’? Ali drugače, a nismo mi vsi, vsak pri sebi, bolj ali manj prepričani, da se da ‘v tej državi’ nekaj narediti samo, če se ne držiš vseh pravil, če greš ‘preko vrste’, če si dovolj ‘brezobziren’? Da pravzaprav ‘nismo’, no, mi, vsak zase že, ampak oni drugi ‘nismo’ za demokracijo (le da tega ni politično korektno prav glasno razglašati)? A nam morda prav zato, ker imamo občutek, da je Janković lahko uspešen le, ker se drži neke svoje ‘morale’, ki se ne pokriva povsem s pravom in uzancami obnašanja, ni všeč, po drugi strani pa ga občudujemo, ker ’si upa’? Ali pač zato – in še toliko bolj, ker ‘mu ratuje’ – zavidamo ali smo jezni nanj, ker nam jemlje izgovore, zakaj sami ničesar ne naredimo?

Tukaj ne gre za takšno ali drugačno vrednotenje potez in konkretnega projekta Zorana Jankovića ali njegovega županovanja nasploh. To ni razmišljanje o ljubljanskem županu, temveč o ‘fenomenologiji’ protislovij, ki so s Stožicami (znova) ‘kolektivno’ privrela na dan, niso pa niti lokalizirani/personificirani niti enkratni pojav. Vsi, ki ne marajo Jankovića, se ne bodo izogibali Stožicam, ne bodo vsi, ki so mu za Stožice hvaležni, Jankovića znova volili, niso vse kritike Jankovića zgolj politično motivirane in niso vsi politično motivirani očitki že samo zato nevredni resnega razmisleka.  A držati vse to vsaksebi je na vrhuncu stožiške vročice početje, zanesljivo obsojeno na neuspeh.

Vojko Flegar, urednik www.razgledi.net