Akutni sindrom kroničnih težav - Boruta Pahorja razganja od (hiper)aktivizma

Če bi bil predsednik vlade Borut Pahor zdravnik, bi se mu veljalo v širokem loku izogniti. Mož namreč kar naprej meša akutne in kronične bolezni, kot predsednik vlade torej ‘tekoče’ in strukturne probleme.

Tako je včeraj premier spet v isti sapi govoril o reformi zdravstva in spremembah plačnega sistema v javnem sektorju (ki, med drugim, predvideva razvpito znižanje zdravniških nadurnin) in napovedal, da ‘bodo oreh trli, dokler ne bo strt’. Sliši se kot obet, lahko pa tudi kot grožnja, gotovo pa je, da ni jasno, kaj bi naj bilo jedrce, ki se ga Pahor nadeja dobiti pod lupino.

Na videz je resda mogoče sklepati, da gre za nekaj, čemur bi se najkrajše lahko reklo javnofinančno vzdržen zdravstveni sistem po meri bolnikov. Po Pahorjevih besedah so namreč legitimne rešitve le tiste, ki bodo ‘ustrezale koristim pacientov’, bistveno pa, da se izpeljejo ‘reforme, ki so nujno potrebne’. Izrečeno je bilo to po sestanku z zdravniškimi sindikalisti, ki so se razveselili vladnega spoznanja, ‘da zdravstva in zdravstvenih reform ni mogoče voditi, ne začeti, ne končati brez sodelovanja z zdravniki in zdravniškimi organizacijami’.

Kar pomeni, da bi moral biti sistem tako po meri bolnikov kot zdravstvenega osebja, hkrati pa še po meri davkoplačevalcev. Ducat milijonov evrov, ki naj bi jih po prepričanju vlade oziroma predlogu ministrice za javno upravo Irme Pavlinič Krebs prinesel nov način obračunavanja zdravniških nadur, morda od daleč ustreza zadnjemu ‘merilu’, ne pa tudi prvima dvema. Čeprav je zvenelo tako, rešitev za akutni problem nadurnin - o katerem naj bi na včerajšnjem sestanku tekla beseda - potemtakem ni reforma, o slednji - ki si jo je mogoče najlažje predstavljati v obliki novele obeh ‘krovnih’ zdravstvenih zakonov - pa pravzaprav že dolgo nismo slišali ničesar.

Ali pač? So včeraj - kot bi se dalo sklepati iz izjav vseh sestankovalcev - vendarle govorili tudi o tem? Na istem kratkem sestanku? Omenjene ministrice, ki je pripravila predlog sprememb zakona o sistemu plač v javnem sektorju, kolikor je videti, na tem sestanku ni bilo, bil pa je zdravstveni minister Dorijan Marušič. Nenavadno, kajti zdravstveni minister je prej pristojen za reformo zdravstvenega sistema kot za sistem plač. Kdo bo torej do naslednjega ponedeljka iskal ‘rešitev’ (ali morda ”trl oreh’) - Marušič ali Pavlinič Krebs? Ali kar, kot gasilec Samo, Pahor osebno? In rešitev za kaj: kronično ‘nevzdržnost’ sistema ali akutno motnjo v plačevanju nadur?

Ni slabo, če je predsednik vlade dinamičen, še zlasti, če ve, kaj dela. Ni pa dobro, če ga razganja od (hiper)aktivizma kar tako. Katerih ‘rešitev’ vse ni Borut Pahor že iskal - in njemu se zdi tudi našel - v teh poletnih mesecih: za Prevent, za hrvaške varčevalce LB, za pokojninski sistem, za gradbena podjetja, za znanost, za novinarje, za NLB ... Po referendumski potrditvi arbitražnega sporazuma je dobil krila in ‘prosto poletio po terenu‘. A kakor arbitražni sporazum ni bil 'strukturna reforma', tako tudi, denimo, Mura (in partnerji) ’strukturno’ še ni rešena, ne glede na to, kako se predsednik vlade trudi razumeti njeno trenutno konjunkturo dodelavnih naročil (in koliko hvalevredno delo tam opravlja Bojan Starman).

Sploh pa komaj kaj od tega prispeva k Pahorju tako dragemu dvigu konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, prej nasprotno. Prej nasprotno, kar je premier storil ali se trudil storiti za Prevent, Muro, gradbenike in še koga, kvečjemu betonira nizko plačana delovna mesta. Blaži akutne simptome kroničnih bolezni. Gotovo v določeni meri potrebno in koristno, a z reformami je to škodljivo mešati.

Vojko Flegar, urednik www.razgledi.net