Istospolni partnerji in posvojitve otrok

  ZA

Attila Szabo, humanist

Družbene enakosti ne žene več neznanstvena tradicija, ampak informiranost, ki razumno/neideološko presoja o morali (znanost, nereligijska morala/etika). Družbene neenakosti pa vzdržujejo konzervativni neznanstveni sistemi, ki ohranjajo zgolj lastni ideološki obstoj (politika in religija), brez razumnih argumentov in empiričnih dokazov.

Igrajo na karto človekovega intuitivnega čustvovanja, zato slišimo izjave kot: »To je nenaravno, gnusno. Kriza vrednot. Sramota. Otrok bo gej/lezbijka.« Mnogi črpajo moralne sodbe iz verskega sistema in čustev, oboje pa je skombinirano v programih (predvsem) desničarskih strank. Sistemu in intuiciji se je težko upreti ravno zato, ker se jima (umsko) najlažje predamo. Noben pa ni racionalen ali predan dokazom s terena.

Negativnost ob misli na homoseksualce ali njihovo vzgojo otrok je okrepljena zaradi (nezavednega) razmišljanja na podlagi evolucijske intuitivne psihologije, ki nas »intuitivno« opozarja na znake (biološko-psihološke) »neobičajnosti«. »Psihološka okužba« v tem primeru je seveda intuitivno-nerazumni strah, da bo posvojenega otroka zgolj bližina ali dotik homoseksualne osebe »okužila« ali nagnila v drugo spolno orientacijo.  Ker evolucija intuitivno pogojuje tudi same avtorje Biblije – vira morale, ki pravi »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena« (3 Mojzes 20,13), in je zato ta argument brezpredmeten, se danes temu delčku naše narave moramo upreti, sicer pademo v t. i. naturalistično napako. Nasprotnikom je največji kamen spotike otrok. Med otroki homo- in heteroseksualnih parov ni nobene razlike (glej metaštudije). Še več, otroci so se prej naučili smatrati drugačnost za samoumevno. Ravno zaradi njih bo čedalje manj takih, zaradi katerih se bodo morali nekateri otroci počutiti »osramočene«, in tako več družbene enakosti. 

PROTI

Mag. Roman Vodeb, teoretski psihoanalitik

Družinski zakonik je spodletelo koncipiran v kontekstu posvojitev s strani gejev, lezbijk, torej istospolnih partnerjev, predvsem zato, ker (krušna) starša oz. posvojitelja, ki sta istega spola, ne moreta biti dostojna starša otroku.

Obdobje razreševanja t. i. Ojdipovega kompleksa je ključno za razvoj spolne identitete in seksualne želje – pa tudi moralnega razsojanja. Otrok, ki ne razreši Ojdipovega kompleksa, bo imel v odraslosti številne težave – predvsem v čustvenem in seksualnem oz. partnerskem kontekstu. Mnogi ljudje, ki imajo težave z »Ojdipom«, se naposled zatečejo po pomoč k psihoterapevtu ali celo psihiatru. Posvojenci, ki bodo odraščali v istospolni družini, sicer ne bodo psih(ot)ično bolni, imeli pa bodo številne specifike oz. motnje, torej težave, zaradi katerih bodo dobršen del življenja v odraslosti na nek način trpeli – bodo nesrečni, v nesrečo pa bodo spravljali še koga okrog sebe. Moderna pravna država bi morala sprejemati takšno zakonodajo, da zaradi nje državljani ne bodo trpeli.

Če gejem in lezbijkam ni omogočena posvojitev otrok, nikakor ne gre za kratenje človekovih pravic. Če pa bi bile tovrstne posvojitve dovoljene, bi bile prav tem posvojenim otrokom kršene osnovne človekove pravice: pravica do različnospolnih staršev, torej (moškega) očeta in (ženske) mame. Brez različnospolnega starševskega tandema otrok ne more razrešiti Ojdipovega kompleksa. Tudi tvorba Nadjaza, torej moralne razsodnosti, bi znala marsikdaj trpeti ravno na račun nerazrešenega »Ojdipa«. Državo, ki bo sprejela ponesrečen družinski zakonik, bo mogoče nekoč tožiti – ker bo pač neposredno kriva za življenjske kalvarije nekaterih svojih državljanov.