Sacro egoismo: Od deklet, ki so mešale glave politikom, do majorjev, ki so dali besedo za Prekmurje

Tajni londonski pakt je bila ena izmed najbolj imperialističnih manir v zgodovini, meni Uroš Lipušček, avtor knjige Sacro egoismo.

Nekdanji novinarski dopisnik iz različnih držav Uroš Lipušček je v Murski Soboti predstavil knjigo Sacro egoismo. Gre za prvo slovensko monografijo o tajni mednarodni pogodbi, sklenjeni 26. aprila 1915, med Italijo in antantnimi državami. Z njo je Italija stopila v vojno na strani antante, za kar ji je ta obljubila južno Tirolsko, Trst, Goriško, Gradiško, velik del Kvarnerja s tamkajšnjimi otoki, dalmatinska mesta in dele obale v Albaniji.

Uroš Lipušček (levo) in Tine Logar

Zviti Italijani

Italijani so sicer bili pred vojno na »dveh bregovih«, saj so se pogajali tako z antantnimi silami kot tudi s centralnimi. Ko je prišlo do začetka 1. svetovne vojne, so vsi mislili, da bo to kratka vojna. "Še posebej zato, ker se je Nemčija dobro pripravila," je dodal Lipušček. "Famozni" tajni londonski pakt je sicer za sabo vlekel raznorazne interese. Rusi so tako gledali na svoje interese s Srbijo, zato so ji v okviru sporazuma tudi zagotovili dostop do morja, Angleži pa so se strinjali, da Rusija dobi Istanbul. Na drugi strani Angleži niso želeli, da bi Rusi povečali svoj vpliv na Balkanu.

Pogajanja v okviru londonskega pakta, ki so potekala od januarja 1915 do 20. aprila istega leta, so bila strogo tajna. Obšla so tudi Srbijo, ta je bila daleč najbolj uspešna vojaška sila v vojni, a čeprav je bila del antantnih sil, srbske oblasti niso vedela za pogajanja. "Srbi so bili izolirani, pa tudi londonski pakt je bil v nasprotju z željami Srbije," je pojasnil Lipušček.

Dekle, ki je zmešalo glavo britanskemu premierju

Prvi, ki je na srbski strani odkril, kaj se kuha v ozadju, je bil Mihajlo Supilo. S tem so se začeli tudi nekateri problemi znotraj antantnih sil, predvsem na angleški strani. "Ko sem raziskoval problematiko znotraj angleških sil, sem ugotovil, da je pravzaprav prišlo do osebne krize britanskega premierja. Imel je ljubezensko afero, bil je namreč do ušes zaljubljen v 35 let mlajšo dekle. V poteku pogajanj jo je tudi obveščal, kako le-ta potekajo," je svoja raziskovalna spoznanja, ki jih je zajel v knjigi, opisal Lipušček. Glede na pisma britanskega premierja in omenjenega dekleta, gre sklepati, tako Lipušček, da mu je sporočila, da se bo poročila z njegovim sodelavcem.

V zadnjem pismu, ki ji ga je nato napisal takratni britanski premier, nekaj minut pred podpisom tajnega londonskega pakta, je razvidno, da je imela nanj velik vpliv. "Precej ga je omehčala, zato je zelo popustil v teku pogajanj," meni Lipušček. Do kakšne mere je vplivala nanj, je težko pojasniti, a Lipušček ocenjuje, da zelo.

Ko je leta 1918 prišlo do zloma Avstro-Ogrske (AO), je Italija dobila pravico, da v imenu antantnih sil zaseda ozemlje AO, ampak samo do črte londonskega pakta. Italijani so imeli seveda drugačne cilje, saj so želeli zasesti tudi del slovenskega in madžarskega ozemlja. Italijani so tako začeli na omenjenih ozemljih izvajati »teror«, ki se je pomembno zasukal v zanimivem dejanju četice srbskih vojakov. Slednja (štela je okrog 40 vojakov) je na Vrhniki zagrozila Italijanom, da naj se umaknejo, sicer bo prišla mnogo večja četa srbskih vojakov. A šlo je le za taktično prevaro, na katero so Italijani nasedli. "Če ne bi, bi Italijani zasedli Ljubljano, naša zgodovina in sedanjost pa bi potem lahko bila seveda drugačna, kot je danes," meni Lipušček.

Vloga ZDA v »deljenju« Evrope

Združene države Amerike (ZDA) niso priznavale tajnih sporazumov, s čimer so tudi na Pariški mirovni konferenci antantnim silam dale vedeti, da ne priznavajo tajnega londonskega pakta. Na drugi strani se je zapletlo. Italijani so tako na Pariški mirovni konferenci postavljali še večje zahteve, kot so jih dobili v tajnem londonskem paktu. Ameriški predsednik Wilson sprva ni želel popuščati, zato so Italijani zagrozili, da bodo zapustili mirovno konferenco. Ker pa je bil to čas, ko se je ameriški predsednik Wilson nahajal v predvolilnem času, je spremenil retoriko. Italijanom je popustil, saj je v tem videl tudi priložnost za svoje politično preživetje. V ZDA je namreč v tistem času živelo precej Italijanov, ki so predstavljali zavidljiv odstotek volilnega telesa.

Lipušček: Slovenski politiki so bili in so še naivni

Na omenjeni mirovni konferenci je slovensko stran zastopal bivši avstroogrski minister. "To je bil negativni moment za nas," meni Lipušček. Italijani so namreč to izkoristili in na konferenci poudarjali, da se z našim predstavnikom ne da pogovarjati in da dogovor z našo stranjo ni mogoč. "Tako smo iz vojne šli kot popolni poraženci. Na Pariški mirovni konferenci so naši politiki pokazali naivnost. Tu je precej vzporednic z našimi današnjimi politiki," je kritičen Lipušček.

Po njegovem mnenju je tajni londonski pakt eno izmed največjih "zla" za našo državo, nekakšna mati vseh kriz, ki se vlečejo skozi našo zgodovino. "Tudi zaradi tega je pomembno, da te teme odpiramo in o njih javno razpravljamo," meni Lipušček. Tudi zaradi tega, ker nekateri italijanski politiki s temami iz takratnega časa manipulirajo in izzivajo danes.

Za Prekmurje odločilna naveza Slavič-Johnson

Knjiga Sacro egoismo, kar pomeni sveti egoizem, razkriva še eno izmed pomembnih dejstev, ki se nanaša tudi na Prekmurje. Prekmurci, ki so nas "dodelili" Madžarom, smo pomembne korake v svoji zgodovini pisali leta 1919. Takrat je Matija Slavič napisal odličen referat, ki je prišel v roke ameriškega majorja Johnsona. Slednji ga je predal tudi ameriškemu predsedniku Wilsonu in ga prepričal. Tako je Prekmurje pripadlo Jugoslaviji in ne Madžarski. "Majorju Johnsonu bomo v prihodnosti morali nekje v Prekmurju postaviti spomenik, saj je imel velike zasluge, da je Prekmurje pripadlo Jugoslaviji," je prepričan Lipušček, ki sicer zdaj tudi sam živi v pokrajini ob Muri.