Poznate gradove in dvorce v Prekmurju?

Slovenija je prepredena z gradovi, dvorci in trdnjavami. Številne najdemo tudi v Pomurju. Mnoge je načel zob časa, za nekaterimi so tako ostale le ruševine. Kar nekaj pa je takih, ki si jih lahko ogledamo še danes. V spodnjem prispevku preverite, katere graščine so in katere še stojijo v Prekmurju.

Grad Grad na Goričkem

Grad Grad je s svojimi 365 sobami poznan kot največji baročni grad v Sloveniji. Zgradil naj bi ga viteški red templjarjev, čeprav se ga pisno prvič omenja šele v letu 1208 pa arheološka izkopavanja dokazujejo njegov obstoj že v 11. stoletju. Skozi stoletja je bil kompleks postopoma dograjevan, današnji obseg pa je dobil v 16. in 17. stoletju.

V gradu se danes nahajata Javni zavod Krajinski park Goričko ter informacijsko Središče za obiskovalce. V pritličju gradu so urejene delavnice domačih obrti (kolarstvo, kovaštvo, lončarstvo, tkalstvo, zeliščarstvo, žganjekuha). V nadstropju so obnovljeni prostori s sobo za poroke, razstavni in prireditveni prostori ter grajske sobane v katerih je mogoče prenočiti.

Grad Beltinci

Grad v Beltincih naj bi stal že v srednjem veku (v 14. oz. 15. stoletju), pisno pa se ga prvič omenja leta 1532. Značilno baročno podobo je dobil v 17. stoletju. Izvirno je bil pravokotne oblike, utrjen z obzidjem s štirimi stolpi, obkrožal pa ga je obrambni jarek z vodo iz potoka Črnec. Danes manjkata dela južnega in zahodnega trakta, ki sta se podrla ob koncu 2. svetovne vojne.

Grad obdaja obsežen park z lepimi domačimi vrstami drevja in mnogimi eksoti. V samem gradu pa danes deluje Zavod za turizem, kulturo in šport Beltinci, tam se nahajajo tudi stalne razstave, poročni prostori ter restavracija.

Grad Lendava

Lendavski grad, ki se dviga nad mestom Lendava je prvič omenjen že v 12. stoletju. Skozi leta je večkrat spremenil svojo podobo, predvsem v času vladavine rodbine Bánffy, današnjo podobo pa je dobil po odhodu turkov. Ti lendavskega gradu sicer niso uspeli zavzeti, a je ta utrpel precejšnje poškodbe, zato so ga zadnji lastniki, plemiška družina Esterházy, leta 1712 obnovili in prezidali v obliki črke L.

Danes se v prostorih lendavskega gradu nahaja Galerija-Muzej Lendava, ki tam deluje od leta 1973. V gradu so med drugim spominska soba kiparja Györgya Zale, spominska soba Štefana Galiča ter zanimiva zbirka orožja in vojaške opreme. Pripravljajo tudi priložnostne razstave v okviru katerih pogosto gostijo svetovno priznane umetnike.

Grad Murska Sobota (nekoč Szapáryjev grad)

Soboški grad se pod imenom Bel Mura prvič omenja leta 1255. Konec 14. stoletja je prešel v last rodbine Széchy, ki je v 16. stoletju dala zgraditi štiritraktni, renesančni dvorec z izstopajočimi pravokotnimi ogelnimi stolpi. Leta 1687 je grad kupil Peter Szapary, od njegovih dedičev pa leta 1934 Občina Murska Sobota. Sedanja podoba izvira večinoma iz 18. stoletja, ko so dvoriščne trakte obzidali z arkadami, na novo členili fasade ter dodatno oblikovali oba vhodna portala.

Po drugi svetovni vojni je grad dobil kulturni pomen, v njem so se naselili Pomurski muzej Murska Sobota, Mladinski in kulturni klub, gostišče Grajski hram. V gradu je urejena tudi dvorana namenjena kulturnim prireditvam. Nekoč pa se je v njem nahajala tudi Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota.

Dvorec Rakičan

Dvorec Rakičan se v pisnih virih prvič omenja leta 1431. Srednjeveško jedro gradu so domala izbrisale poznejše prezidave. Plemiška rodbina Batthyany, ki je gospodarila s posestjo najdlje, je v 17. stoletju grad dodatno utrdila zaradi turške nevarnosti. Po prenehanju turških vpadov so ga temeljito prezidali po baročnem okusu, tako da je iz utrdbe v poznem 17. in 18. stoletju nastal podeželski dvorec, kakršnega poznamo danes.

Dvorec je obdan z lepim angleškim parkom. Številne poti speljane skozi majhen gozd vodijo do kapelice in grobnice iz leta 1880.

Danes ima v dvorcu svoj sedež Raziskovalno-izobraževalno središče dvorec Rakičan. V dvorcu se nahajajo tudi konjeniški center, galerija, kavarna in gostilna ter grajski sobi v katerih je mogoče prenočiti.

Bathyanijev dvorec na Tišini

Na Tišini stoji več kot 200 let stara graščina oz. dvorec, ki ga obdaja okoli 2 hektara velik park z eksotičnimi vrstami rastlin. Nazadnje, pred 1. svetovno vojno, je bila v lasti grofa Szigiszmunda Bátthyanyja, pripadnika premožne madžarske rodbine.

Dvorec je bil leta 2015 prenovljen, ob tem je bil porušen in odstranjen zadnji del dvorca, medtem ko je bil osrednji del dvorca ohranjen in obnovljen. Na mestu, kjer je stal zadnji del dvorca, je postavljen nov dvoetažni objekt in je namenjen zdravstveni dejavnosti. V rekonstruiranem osrednjem delu dvorca je poročna dvorana s spremljajočimi prostori, ob njej pa je lekarna.

Foto: tisina.si

Dvorec na Petanjcih

Plemiška družina Batthyany je imela poleg dvorcev v Rakičanu in na Tišini manjši dvorec tudi na Petanjcih. Dvorec iz 18. stoletja se je, sicer nekoliko predelan, ohranil do današnjih dni. Baročna visokopritlična stavba predstavlja tipičen primer podeželskega pritličnega baročnega dvorca panonske pokrajine.

V preteklosti je bil okrog dvorca park, imenovan »pungrad«, danes pa so od nekdanjega obsežnega parka ohranjeni le še sledovi. Na dvorišču bi naj nekdaj bil tudi »slatinski« vrelec. V bližini dvorca stoji kapela sv. Florijana iz leta 1902, pozidana v neogotskem slogu in z gosposko grobnico.

Foto: tisina.si

Dvorec v Prosenjakovcih (Matzenau)

Dvorec Matzenau je bil zgrajen kot letno in lovsko prebivališče okoli leta 1876. Ime prvega lastnika dvorca Matzenau ni znano, v času med leti 1866 in 1900 pa je dvorec zamenjal sedem lastnikov, ki so živeli bodisi kje v Avstriji ali pa na Madžarskem. Dvorec je leta 1900 kupil grof Carl von Matzenauer, po kterem se dvorec tudi imenuje.

Od dvorca je danes ohranjena le prednja stran, večina notranjosti in zadnji deli stavbe so v ruševinastem stanju. Okoli dvorca je bil nekdaj urejen čudovit park s klopcami za počivanje in fontano, celotno zemljišče pa je obsegalo okoli 150 hektarjev. Danes park v okviru projekta Carpe diem spet dobiva svojo prvotno podobo, ker mu vračajo funkcije, za katere je bil oblikovan.

Dvorca, ki ju več ni

Na Petanjcih je nekoč stal tudi Nádasdyjev dvorec, katerega zgodovina ni povsem jasna. Domneva se, da pozidava gradu sega v 13. stoletje, saj je tedaj rodbina Nádasdy odkupila zemljišče od prejšnje rodbine Pethenye. Grad naj bi stal na območju Kastelišča na Petanjcih, kjer je dvignjen plato z ostanki vodnega obrambnega jarka in delno zravnanim nasipom. O sami grajski stavbi, ki se omenja šele konec 16. stoletja, pa je znano le to, da  je šlo za značilni vodni grad in da so tam našli zatočišče pregnani evangeličanski duhovniki iz takratne Koroške in Kranjske.

Nekje blizu Noršincev je v 13. stoletju stal strelski dvorec Noršinci, ki se ga prvič omenja med letoma 1280 in 1295 kot Narssen. Skozi leta je zamenjal več lastnikov, leta 1600 ga je kupil Silvester Mailgraber, njegov sin Johann pa ga je v prvi polovici 17. stoletja združil z braneško gospoščino. Pozneje so ga predelali v pristavo radgonske gospoščine, nato pa je prešel v kmečke roke. 

Vir: gradovislovenije.si