Prlek, ki je kovino spremenil v umetnost: »Sveta ne iščem izven sebe, svet imam v sebi«

Njegove skulpture danes stojijo v gradovih, galerijah, na javnih površinah in celo v krožiščih, a se zgodba Roberta Juraka ni začela v umetniškem ateljeju. Eden najbolj prepoznavnih prleških kiparjev je svojo ustvarjalno pot začel v kovinostrugarski delavnici.

Kot pravi sam, je po intenzivnem obrtniškem obdobju vse bolj poslušal svoj notranji glas in začel iskati lasten umetniški izraz.

»Želel sem govoriti svoj jezik«

Prehod iz obrti v umetnost ni bil enostaven. Ob vsakodnevnih obveznostih, poslih in reševanju dolgov je v njem rasla vse močnejša želja po ustvarjanju. »Vse jasneje sem si želel govoriti svoj jezik. Počasi, postopoma, pa tudi trda izkušnja je bila to,« pripoveduje Jurak.

Kovino je kot umetniški material začel dojemati zelo zgodaj. Materialov nikoli ni razumel zgolj kot delovnega sredstva, temveč kot del širše zgodbe o človeku in svetu. »Zelo hitro mi je bilo jasno, da so materiali iz snovi, snov je pa del … našega planeta. A veste, da zemlja kot planet kljub vsem nebotičnikom, stadionom, letalonosilkam, tankom in raketam, ki jih je ustvaril človek, naš planet tehta natanko isto, kot je tehtal pred nastankom človeka? Snov je sveta stvar. Z materiali se v bistvu igram od malega,« pravi.

Veliko spoštovanje do materialov

Pri ustvarjanju najpogosteje uporablja kovino, les in glino. Vsak material ima po njegovih besedah svoj značaj in zahteva poseben pristop. »Veliko spoštovanje imam do materialov, do snovi in do ljudi, ki jo dobro oblikujejo,« poudarja.

Pomembno mu je, da v vsak material vnese tudi svoj osebni pečat, svojo linijo in svoj umetniški jezik.

Ko skulptura zaživi med ljudmi

Jurakova dela danes najdemo v galerijah, gradovih in na javnih površinah, kjer postajajo del vsakdanjega življenja ljudi. Ob tem pravi, da ima do svojih skulptur poseben odnos. »Ko svoj kos daš drugim, ga daš njim. Ga pre-daš. Skulptura je njihova,« razmišlja.

Kljub temu pa kot avtor javnih plastik svoje delo še naprej spremlja. Zanima ga, kako ga ljudje sprejemajo in kako se vključi v prostor, v katerega je postavljeno. »Ves čas skozi prizmo dvoma opazujem njihovo vživetje v novo družbo. Spremljam svoj izdelek, ga preverjam v debati z ljudmi, sprejemam tudi kritiko. V bistvu jo zelo cenim,« pravi.

Štorklja kot simbol Prlekije

V zadnjem času je ustvaril več skulptur štorkelj, ki so postale eden njegovih prepoznavnejših motivov. Razlog pa je preprost – štorklje ga navdušujejo že vrsto let. »Sem totalni fen štorkelj. Spremljam jih od prileta do odleta. Res, I love štorklje,« pravi z nasmehom.

Njegove štorklje niso zgolj realistične upodobitve ptic, temveč interpretacije skozi njegov lasten umetniški izraz.

Prlekija je njegov navdih

Na vprašanje, koliko njegovo ustvarjanje navdihuje domače okolje, odgovori brez oklevanja: »V celoti. Tukaj sem rojen, tukaj živim, tukaj sem srečen.«

Pravi, da sveta ne išče nekje daleč stran, temveč ga nosi v sebi: »Sveta ne iščem izven sebe, po svetu, svet imam v sebi. Je, kakršen je, a je moj in nikdar mi ni dolgčas.«

Re:Pannonia že enajstič povezuje umetnost in ljudi

Jurak je tudi eden izmed ustvarjalcev festivala Re:Pannonia, ki letos poteka že enajstič. Prepričan je, da kultura in umetnost nista nekaj, kar bi bilo rezervirano zgolj za velika mesta. Po njegovih besedah sta bila del življenja ljudi v manjših krajih že od nekdaj. »Človek je tudi tukaj, obdan z zemljo, šumo in močvaro, ovit v trdo delo pisal, plesal, pel in se kulturno obnašal. Kultura živi v ljudeh, to je dejstvo,« pravi.

Ob tem opozarja, da je sodobna družba del tega zavedanja izgubila, saj ga vse bolj nadomeščata hitrost vsakdana in digitalni svet. »Vse hitro, vse sam, vse takoj. Smo samozadostni? Nismo. E, in tukaj je področje, ki mu pravim kultura,« razmišlja Jurak.

Festival Re:Pannonia želi prav zato ustvariti prostor za druženje, ustvarjalnost in pristne stike med ljudmi. Letos so organizatorji posebno pozornost namenili otrokom, ki jih želijo navdušiti nad naravo, umetnostjo in preprostostjo. Ob tem festival tudi letos prinaša razstave, pogovore, filme, glasbo in srečevanja, ki povezujejo ustvarjalce ter obiskovalce iz širšega okolja.

Čeprav je za njim vrsta razstav in projektov, Jurak ostaja usmerjen predvsem v prihodnost. Kot pravi, ima »spomin kot zlate ribice«, zato ga nove ideje in nova dela zanimajo precej bolj kot obujanje starih uspehov.

Umetnost brez navodil

Ko ga vprašajo, kaj bi si želel, da obiskovalci občutijo ob njegovih delih, preseneti s kratkim odgovorom: »Nejč nič.«

Po njegovem je doživljanje umetnosti stvar posameznika. Vsak obiskovalec si ustvari svoj pogled, svoje občutke in svojo zgodbo. Prav v tem vidi največjo moč umetnosti – da ne ponuja enoznačnih odgovorov, temveč prostor za osebno doživetje.

*Foto: arhiv Robert Jurak