Mlada fotografinja Maša Rubin: »To je tisto, kar lahko počnem do konca življenja«

Pristni trenutki, domače vzdušje in zgodbe, ki ostanejo. To je svet 23-letne Maše Rubin, fotografinje iz Prlekije, ki je iz otroškega navdušenja nad fotografiranjem plišastih igrač zrasla v mlado podjetnico z lastnim studiem. Letos je pogumno odprla vrata svojega prostora za ustvarjanje spominov in z jasnim ciljem začela približevati fotografijo ljudem na sproščen in nevsiljiv način.

Maša svojo pot opisuje kot počasen, a vztrajen premik od hobija k poklicu. Prelom je prišel v času covida, ko je imela največ priložnosti raziskovati. Takrat se je izoblikoval odgovor na vprašanje, ali je to to in danes brez pomislekov odgovarja: »To je tisto, kar lahko počnem do konca življenja.«

Od ideje do ključa lastnega studia

Mlada fotografinja pojasnjuje, da pot do studia ni bila kratka. »Ideja je bila prisotna, še preden sem se vsega dobro zavedala, da pa je prišlo do realizacije, je bilo potrebnega še veliko dela, truda in odrekanja,« pravi.

S studijem je želela ustvariti okolje, kjer se stranke počutijo dobrodošle, domače in sproščene, prvi uradni projekt v lastnem prostoru in zadovoljna stranka pa sta ji prinesla olajšanje in potrditev, da gre v pravo smer.

Vera vase in podpora domačih

»Največji izziv je bil začeti verjeti vase,« pravi Maša, saj so se ji na začektu porajali številni dvomi, zato je bilo samozaupanje tisto, kar je morala najprej utrditi. Pri tem so ji bili v veliko oporo družina in prijatelji, ki so vedno brez zadržka priskočili na pomoč.

Slog, ki diha toplino

Maša svoj slog fotografiranja opiše kot topel in domač. Najraje ujame pristne trenutke, tiste z zgodbo, pomenom in sporočilom. Rada dela v studiu in na terenu, a dodaja, da te teren več nauči, ker tam ne moreš vplivati na toliko dejavnikov kot med štirimi stenami.

Ko kdo reče, da ni fotogeničen, ga poskusi sprostiti in mu približati proces. Prepričana je, da je lahko vsak fotogeničen, če se počuti varno in prijetno.

Povezanost z domačim okoljem

Maša ostaja trdno povezana s Prlekijo. Ponosna je, da ustvarja doma in da lahko veselje do fotografije širi med svojimi ljudmi, pa tudi lokalna skupnost jo je po njenem občutku dobro sprejela.

Za njo je vsak projekt je po svoje drugačen in poseben, saj prinese nove ljudi, nova okolja in sveže poglede. Prav raznolikost je tisto, kar jo žene naprej, kljub temu pa imajo poseben prostor v njenem srcu projekti z droni.

Spomini kot nit, ki povezuje

Zelo ji je pomembno, da s fotografijami ohranja lokalne zgodbe in spomine, saj so na koncu dneva prav ti tisti, ki ostanejo. Prav tako si želi, da bodo imeli tudi naši nasledniki vpogled v to, kdo smo, kje živimo in kako diha ta prelepa Prlekija.