Takšne hiše so nekoč stale po Prekmurju, danes jih lahko občudujete v Filovcih

V Lončarski vasi Filovci je na ogled zanimiv spomin na nekdanjo podobo Prekmurja – replika dela pokrite cimprane hiše s slamnato streho. Ob njej obiskovalci lahko spoznajo, kako so nekoč gradili in pokrivali hiše ter kako pomembno je bilo znanje slamokrovcev, ki je danes skorajda pozabljeno.

V muzeju na prostem v Lončarski vasi Filovci sta še vedno ohranjeni dve stari cimprani hiši, kriti s slamo. Ker želijo ohraniti spomin na način življenja in gradnje, ki je bil nekoč značilen za Prekmurje, so lani pripravili poseben prikaz pokrivanja slamnate strehe na cimprani hiši.

Dogodek je bil posvečen tradicionalni arhitekturi in gradnji cimpranih hiš v Prekmurju, potekal pa je v okviru projekta Interreg Slovenija–Hrvaška PH–VTGSA, ki sta ga izvajala Muzej na prostem Filovci in Zavičajni muzej Ozalj. Projekt je bil sofinanciran iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj. Od prikaza je v muzeju ostala tudi replika dela slamnato pokrite cimprane hiše, ki obiskovalcem danes nazorno predstavlja nekdanjo tehniko pokrivanja streh.

Tako so nekoč pokrivali strehe

Praktični prikaz je izvedel slamokrovec Damjan Rogan iz Trdkove, ki je obiskovalcem pokazal, kako so strehe pokrivali z rženo slamo. Pri delu je uporabil tradicionalne pripomočke in obiskovalcem približal zahtevno znanje, ki so ga nekoč obvladali izkušeni mojstri slamokrovci.

Kot pojasnjuje Grega Bojnec, lončarski mojster iz Muzeja na prostem Filovci, so bili nekoč tako stanovanjske hiše kot tudi številna gospodarska poslopja pogosto pokriti s slamo. To je bilo zahtevno in odgovorno delo, saj je bila od kakovosti strehe odvisna tudi varnost domačije. Ko je bila hiša dobro pokrita in voda ni pronicala skozi streho, je bilo delo opravljeno tako, kot je bilo treba.

Za izdelavo slamnate strehe so potrebovali predvsem rženo slamo, ki je morala biti ročno pokošena in brez zrnja. Rženo klasje so nekoč ročno mlatili s cepmi, da so odstranili zrnje. Pri pokrivanju so nato šope slame polagali drugega ob drugega in jih pritrdili tako, da je nastala čvrsta in odporna strešna površina.

Takrat pokrivanje strehe ni bilo zgolj običajno opravilo, temveč znanje, tradicija in pomemben del stavbne dediščine. Slamokrovci so bili zato zelo iskani in cenjeni mojstri.

Cimprane hiše so bile nekoč del vsakdana

Cimprane hiše imajo v Filovcih dolgo zgodovino. Kot pripoveduje Bojnec, je bilo v vasi nekoč precej več takšnih objektov, ki so jim domačini pogosto rekli tudi »blatne hiše«.

Življenje v njih je bilo preprosto. Hiše so bile majhne in nekoč pogosto brez elektrike, vodovoda in stranišča. Zgrajene so bile iz lesenih brun, ki so jih ometali z ilovico in pobelili z apnom, streho pa so prekrivali s slamo, ki so jo kmetje pogosto pridelali kar sami.

Za današnje razmere je zanimivo tudi, da pri gradnji takšnih hiš pogosto niso potrebovali niti enega žeblja. Leseno konstrukcijo so povezovali z lesenimi klini, stene pa so premazali z ilovico, ki je bila pogosto pomešana s plevami. Nato so jih pobelili z apnom.

Znanje, ki počasi izginja

Cimprane hiše so bile nekoč pomemben del prekmurske pokrajine, danes pa jih je vse manj. Nadomestile so jih sodobnejše stavbe iz opeke in drugih materialov, skupaj z njimi pa počasi izginja tudi znanje o tradicionalni gradnji in vzdrževanju takšnih objektov.

Prav zato so se etnologi, muzealci in drugi strokovnjaki začeli intenzivneje ukvarjati z dokumentiranjem in ohranjanjem te stavbne dediščine. Predniki, ki so cimprane hiše na tem območju gradili že pred več stoletji, so morali zelo dobro poznati lastnosti lesa, ilovice in slame ter vedeti, kako materiale pravilno uporabiti.

Posebnost nekdanjih hiš so bile tudi njihove barve. Zunanje stene so pogosto pobelili oziroma obarvali s svetlimi odtenki, med njimi tudi svetlo modro.

Foto in besedilo: Jože Žerdin