Prleški biser, ki ga danes pozna le še malokdo

Med posebnostmi prleške stavbne dediščine so klečaje, značilni objekti, ki so nekoč stali po vinogradniških vrhovih in služili predvsem shranjevanju vina. Danes jih je ostalo le še malo, številne pa počasi izginjajo.

Prlekija skriva številne sledi nekdanjega življenja, nekatere med njimi pa so danes že prava redkost. Prleški dnevnik je spomnil na klečaje, ki jim ponekod pravijo tudi kličaje oziroma klüčaje.

Gre za značilne objekte, ki so nekoč stali po prleških vinogradniških vrhovih, po navedbah Prleškega dnevnika pa takšne arhitekture skorajda ni mogoče najti drugod.

Ime povezano s kletjo, a ne takšno, kot jo poznamo danes

Ime klečaja naj bi izviralo iz besede klet. Pri tem ima izraz v tradicionalnem prleškem izrazoslovju nekoliko drugačen pomen, kot bi ga morda pričakovali. Klet je namreč označevala prostor za shranjevanje nad zemljo, medtem ko so prostoru za vino, vkopanemu v zemljo, pravili pivníca.

Klečaje so bile namenjene predvsem shranjevanju vina. V njih je mošt tudi vrel, zaradi česar naj bi imele zanimivo posebnost, dvojna vrata.

Vrzelova oziroma Bolkovičova klečaja v Velikem Sovjaku leta 1976

Domiselna rešitev za zračenje in zaščito mošta

Notranja vrata so bila izdelana iz masivnega lesa, zunanja pa spletena iz lesenih palic v obliki mreže. Ko je mošt vrel, so notranja vrata odprli, zaprta pa so ostala zunanja. Tako je skozi objekt lahko krožil zrak, hkrati pa je bilo vino zaščiteno pred nepovabljenimi obiskovalci.

V klečajah niso hranili le vina. V njih so imeli tudi sode in vinogradniško orodje, nekatere pa so ponujale še prostor, kjer si je gospodar lahko odpočil po napornem delu v vinogradu.

Iz lesa, ilovice in slame

Posebna je bila tudi njihova gradnja. Klečaje so bile cimprane oziroma izdelane iz lesenih brun, ometane z ilovico in prekrite s slamo. Po zapisu Prleškega dnevnika jih je bilo nekoč po prleških vinskih goricah veliko, stale naj bi celo druga ob drugi vzdolž slemen vinorodnih gričev.

S spremembami vinogradništva pa so postopoma izgubljale svojo prvotno funkcijo. Številne so zato podrli, druge je načel zob časa.

Bi lahko postale prleška turistična zgodba?

Prleški dnevnik ob tem opozarja na neizkoriščen turistični potencial teh objektov in jih primerja z repnicami na Bizeljskem. Te so bile nekoč namenjene shranjevanju repe, danes pa so nekatere preurejene za shranjevanje vina in vključene v turistično ponudbo.

Podobno zgodbo bi lahko predstavljale tudi prleške klečaje, vendar jih je do danes preživelo le malo. Nekaj posameznikov jih je vendarle uspelo ohraniti in s tem prihodnjim generacijam omogočiti vpogled v nekdanjo podobo prleških vinskih goric.

*Naslovna slika je simbolična (arhiv Pomurec)