Iz preproste želje sovaščank je nastala zgodba, ki traja že 20 let

Iz nekaj žensk, ki so se želele naučiti klekljanja, je zrasla skupina, ki že dve desetletji skrbi, da to zahtevno rokodelsko znanje v Veržeju in okolici ne tone v pozabo. Mürske ribice letos praznujejo 20 let ustvarjanja, ob jubileju pa pripravljajo tudi posebno klekljarsko srečanje. O začetkih, potrpežljivosti, mladih in prihodnosti klekljanja smo se pogovarjali z vodjo skupine Tatjano Prelog.

Začetki Mürskih ribic segajo v leto 2006, ko so se Veržejke začele srečevati ob klekljanju. Pobuda je prišla precej spontano. Tatjana Prelog je že takrat ustvarjala čipke, ki jih je njena mama ob različnih priložnostih podarjala prijateljicam. Prav te so izrazile željo, da bi se spretnosti naučile tudi same.

Najprej pri mami doma, nato v Veržeju

»Naša klekljarska skupina je nastala na željo sovaščank. Jaz sem marsikatero čipko izdelala, mama jo je prijateljici podarila za rojstni dan ali kaj podobnega, in so izrazile željo, da bi se tudi one rade naučile,« se začetkov spominja Tatjana Prelog.

Prva srečanja so pripravljale kar pri njeni mami doma, ko pa je skupina postajala večja, so se preselile v Marijanišče v Veržeju.

Podatki Kulturnega društva Slavko Osterc Veržej potrjujejo, da začetki druženja segajo v leto 2006, leta 2008 pa so klekljarice začele tudi razstavljati. Danes je njihova tradicionalna razstava vsako leto eden od stalnih dogodkov v Veržeju.

Leta 2017 so Mürske ribice začele delovati kot sekcija Kulturnega društva Slavko Osterc Veržej.

Zakaj prav Mürske ribice?

Tudi ime skupine skriva zgodbo, povezano z njihovim domačim okoljem in samim klekljanjem.

»Ime smo ustvarile po tem, da klekljarice izhajamo z obeh bregov reke Mure. Ena od tehnik so ribice. To smo združile, to dvoje, in tako je nastalo ime Mürske ribice,« pojasnjuje.

Skupino danes sestavlja deset članic, ki ustvarjajo vse od različnih motivov do prtičkov in nakita. Sama ima še posebej rada motive, ki jih je mogoče uokviriti in uporabiti kot darilo.

S kleklji se je prvič srečala pri 15 letih

Tatjanina osebna zgodba s klekljanjem sega precej dlje od nastanka skupine. Klekljati je začela že kot približno 15-letna dijakinja, ko je živela v internatu.

Osnove ji je pokazala sostanovalka, pozneje pa je morala znanje večinoma nadgrajevati sama. Pomagala si je s klekljarskimi knjigami, pozneje pa tudi s posnetki na spletu.

»Čas srednje šole je hitro minil in sem bila potem v Prlekiji prepuščena sama sebi. Znanje sem nadgrajevala s pomočjo klekljarskih knjig, pozneje tudi prek posnetkov na YouTubu,« pripoveduje.

Njena ustvarjalnost se pri klekljanju ni ustavila zgolj pri izdelovanju po že obstoječih predlogah. Ker v Pomurju ni zasledila veliko ljudi, ki bi se ukvarjali z izrisovanjem vzorcev za klekljanje, se je tega lotila sama. Tudi uradna predstavitev Mürskih ribic pri Kulturnem društvu Slavko Osterc izpostavlja prav njeno oblikovanje in risanje vzorcev.

Od ozkega risa do ribic in zahtevnejših štručk

Pri delu članice uporabljajo različne klekljarske tehnike. Med pogostejšimi so ozki ris, sukani ris, polpreplet in kitice, nekoliko zahtevnejše pa so denimo ribice in štručke.

Čipka seveda ne nastane hitro. Preden se niti sploh začnejo prepletati med kleklji, je treba pripraviti oziroma narisati ustrezen vzorec.

»Kar dosti časa je treba. Kot prvo je treba narisati, potem klekljaš. Marsikatera pika ali črta ni na svojem mestu in je treba ponovno risati. Ogromno dela in časa je vloženega,« poudarja Prelog.

In kaj se zgodi, če klekljarica naredi napako? Rešitev ni nič drugačna kot pri marsikaterem drugem ročnem delu – del izdelka je treba razdreti.

Prelogova temu v šali pravi »klekljanje v rikverc«. Če so bile niti prepletene v eno smer, jih je treba ob napaki po istem postopku odplesti nazaj.

Zlatarstvo in klekljanje združila tudi v nakitu

Tatjana Prelog je po poklicu zlatarka, zato je bilo skoraj neizogibno, da sta se obe področji njenega ustvarjanja začeli prepletati.

Riše tudi vzorce za klekljani nakit, prav pri nakitu pa je znanje obeh področij lahko povezala še bolj neposredno. V preteklosti je denimo svoje poznavanje zlatarstva in klekljanja združila tudi pri izdelavi krone za medeno princeso, medtem ko so klekljarice po njenih vzorcih izdelale logotip in napise za lenti medene princese in kraljice.

Tudi kakovost njihovega ustvarjanja je bila že uradno prepoznana. Prelogova je za svoj nakit pridobila rokodelski certifikat Art&Craft Slovenija, po njenih besedah pa imajo danes ta certifikat že štiri članice skupine, tri klekljarice pa tudi same rišejo vzorce.

Še leta 2025 so bili med prejemnicami certifikata v skupini navedene tri članice – Vlasta Sever, Martina Ozmec in Tatjana Prelog –, kar kaže, da se je število od takrat povečalo.

Razstavljajo že od leta 2008

Mürske ribice svojih izdelkov ne ustvarjajo zgolj zase. Razstavljajo že od leta 2008, tradicionalna razstava pa je skozi leta postala stalnica v mesecu maju.

Tudi maja letos so se v Rokodelskem centru DUO v Veržeju predstavile na tradicionalni razstavi ročnih del, pri čemer so poleg klekljanih izdelkov predstavile še druga ročna dela.

Njihove čipke pa so v preteklosti segle tudi zunaj lokalnega okolja. Med drugim so Mürske ribice sodelovale na dogodku Čipka na ulici Ljubljane, leta 2016 pa tudi na čipkarski razstavi v Ljutomeru v času 17. svetovnega čipkarskega kongresa OIDFA.

Jubilejno leto prinaša posebno klekljarsko srečanje

Leto 2026 je za skupino še posebej pomembno, saj Mürske ribice praznujejo 20 let klekljanja v Veržeju.

Jubilej se povezuje tudi s projektom Prlekija v čipki, ki ga izvajata Zavod Marianum Veržej in Kulturno društvo Slavko Osterc Veržej. V okviru projekta želijo pripraviti vzorce, povezane z značilnostmi posameznih prleških občin, jih izdelati v čipki in zbrati v publikaciji.

Poseben dogodek bo na Miholovo nedeljo, 27. septembra, ko pripravljajo srečanje klekljaric in klekljarsko delavnico. Na njej naj bi izdelovali motiv, povezan s Prlekijo.

Zanimanje je po besedah Tatjane Prelog veliko. V času pogovora je bilo na delavnico prijavljenih že 24 klekljaric in en klekljar iz različnih koncev Slovenije.

Največji izziv ostajajo mladi

Čeprav skupina jubilej pričakuje z veliko ustvarjalne energije, Prelogova ne skriva, da je prihodnost klekljanja odvisna predvsem od tega, ali bo znanje uspelo prenesti na mlajše generacije.

Zanimanje mladih trenutno ni tako veliko, kot bi si želele.

Sama upa, da bo njeno ustvarjalno pot nekoč nadaljevala tudi vnukinja, še pomembnejše pa se ji zdi, da bi klekljanje dobilo več prostora tudi med otroki in mladostniki.

Klekljanje zahteva nekaj, česar v hitrem vsakdanu pogosto primanjkuje – čas, zbranost in veliko potrpljenja. Prav zaradi tega je prenašanje znanja na nove generacije toliko zahtevnejše, a po drugi strani toliko pomembnejše.

Prelogova je razmišljala tudi o tem, da bi se klekljanje bolj sistematično približalo šolarjem. V nekaterih delih Slovenije, predvsem tam, kjer ima klekljanje dolgo tradicijo, se otroci z njim srečujejo že v šoli. Tudi sama bi si želela, da bi bilo podobnih možnosti več v njihovem okolju.

Po dvajsetih letih Mürske ribice tako niso le skupina žensk, ki prepleta niti. Ohranjajo rokodelsko znanje, ki zahteva ure natančnega dela, ga dopolnjujejo z novimi idejami in iščejo načine, kako ga predati naprej. Od prvih srečanj za domačo mizo do razstav, certifikatov in velikega jubilejnega srečanja je skupino ves čas povezovala ista nit – želja, da čipka v Veržeju ostane živa.

Foto: Arhiv Pomurec, KD Slavko Osterc Veržej