Če bi bilo Goričko človek, kakšno bi bilo? Klemen Štraus odgovor išče skozi obraze domačinov

V gradu Grad na Goričkem bo od 6. oktobra na ogled razstava »Naši ljudje, naše Goričko« avtorja Klemna Štrausa. Skozi portrete resničnih ljudi, njihove zgodbe in znamenitosti domače pokrajine želi obiskovalcem pokazati Goričko nekoliko drugače – predvsem skozi ljudi, ki ga soustvarjajo.

Klemen Štraus se pri svojem ustvarjanju posveča predvsem risanju ljudi, pri čemer skozi njihove obraze, značaj in zgodbe išče tisto, kar posameznika najbolj zaznamuje. Karikaturo razume tudi kot dokument časa, prav iz tega pa se je rodila zamisel, da bi na podoben način dokumentiral domače Goričko in ljudi, ki tam živijo.

Če bi bilo Goričko človek, kakšno bi bilo?

Eno osrednjih vprašanj razstave je, kakšno bi bilo Goričko, če bi bilo človek. Štraus ga vidi kot človeka, ki bi bil delaven kot kmetovalec, solidaren kot gasilec in gostoljuben kot gostinec. Prav te lastnosti se prepletajo skozi dela, s katerimi želi predstaviti značaj pokrajine in ljudi, ki jo sestavljajo.

Za razstavo je izbral 15 resničnih ljudi z Goričkega, pri izbiri pa ga niso vodili poklici ali družbeni položaj, temveč predvsem zanimive življenjske zgodbe. Med njimi je denimo tudi gobarka, do katere ga je pripeljala zgodba o gospe, ki je za rojstni dan dobila avtomobil, uporablja pa ga samo za gobarjenje.

Od kmetovalca in čebelarja do lončarke, gasilca in kulturnikov

Med upodobljenci so ljudje iz zelo različnih okolij – kmetovalec, čebelar, gobarka, lončarka, gasilec, pisatelj in igralec. Pri vsakem je Štraus raziskoval njegovo zgodbo in značilnosti, nato pa jih s pomočjo motivov in simbolov prenesel v karikaturo.

Ob ustvarjanju je, kot pravi, še bolj spoznaval sožitje med ljudmi in krajem. Ljudje namreč s svojim delom, znanjem in veščinami soustvarjajo Goričko, hkrati pa tudi pokrajina s svojimi naravnimi in drugimi danostmi oblikuje njihov način življenja.

Človeka ni mogoče ločiti od prostora

Razstava ni sestavljena le iz portretov. Štraus je upodobil tudi pet znamenitosti Goričkega, saj meni, da človeka ni mogoče ločiti od prostora, v katerem živi. Znamenitosti zato ne predstavljajo zgolj fizične podobe pokrajine. Vsaka ima po njegovih besedah svojo zgodbo in svoj značaj.

Goričko je tudi pomemben del njegove osebne zgodbe. Ljudje, med katerimi je odraščal, so ga oblikovali in vplivali na to, kdo je danes.

Razstava kot vizualni dokument časa

Pomemben del projekta je tudi pogled v prihodnost. Štraus si želi, da bi obiskovalec čez 20 ali 50 let ob njegovih risbah lahko razumel, kakšni ljudje so nekoč živeli na Goričkem.

V zadnjem delu razstave zato odpira tudi vprašanje: Kaj od tega bo še ostalo? Odgovor bodo, kot pravi, lahko dali šele ljudje prihodnosti.

Če bi moral Goričko strniti v eno samo podobo, pa bi narisal starejšega gospoda s prijaznim nasmehom, ki ponosno stoji na svoji domačiji.

Preplet tradicije in sodobnega Goričkega

Avtor je želel pokazati tudi, da Goričko ni samo podoba pokrajine, kakršno pogosto poznajo obiskovalci in turisti. V njegovem središču so predvsem ljudje.

Na razstavi se zato srečujeta tradicija in sodobnost. Lončarka in kmetovalec predstavljata dejavnosti, ki so že dolgo povezane s tem okoljem, medtem ko se med novejšimi elementi pojavlja denimo kolesarjenje, ki se na Goričkem vse bolj razvija tudi kot del turistične ponudbe.

Pomembno mesto imajo tudi kulturniki. Štraus je v razstavo vključil pisatelja in igralca, saj po njegovem prav kulturniki pomagajo prenašati tradicijo iz generacije v generacijo.

Z razstavo »Naši ljudje, naše Goričko« tako ne predstavlja zgolj obrazov, temveč skuša sestaviti portret Goričkega v določenem trenutku časa – skozi ljudi, pokrajino, tradicijo in spremembe, ki jo zaznamujejo.