https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
https://www.pomurec.com/go/203/LOKALNO
https://www.ris-dr.si/go/1011/1886/DRUZINSKI_CENTER_POMURJE

INTERVJU

Sylvia in Martin Mooney - Britanca, ki sta izbrala Goričko za svoj dom

26.07.2013 ob 9:00  

Spoznajte Britanca, ki sta videla cel svet, na koncu pa sta se odločila za Prekmurje. Preprosta in skromna Britanca, ki nista prišla, da bi živela britansko življenje, temveč Britanca, ki sta se vključila v lokalno kulturo in jo sprejela za svojo. Predstavljamo vam Sylvijo in Martina Mooney.

Očeta obeh Martina in Sylvije sta bila zaposlena v kraljevem vojnem letalstvu (RAF), zato sta že od mladih nog veliko potovala, kasneje pa sta tudi sama bila zaposlena v vojski (Sylvia v kuhinji, Martin v administraciji). Martin je kot otrok, poleg v Britaniji, živel v Gani, na Cipru in v Katarju, Sylvia pa nekaj časa med otroštvom na Nizozemskem, v Bahrajnu, v Singapurju in na Cipru. Po treh letih v tujini sta lahko preživela 3 leta v domovini, kjer pa sta se prav tako zaradi službe veliko selila. Potovanje in selitve so bile del njunega življenja. Po njunih beseda je Goričko njuna zadnja postaja. Sylvia živi v Stanjevcih že od leta 2004, mož Martin pa se ji je pridružil lanskega oktobra, ko se je upokojil po tem, ko je 19 od zadnjih 24 let preživel v Savdski Arabiji.

Spoznala sta se v bazi v Stanemoru, v severnem Londonu, ko sta štela 18 let. Sylvia je bila kuharica v vojnem letalstvu, 15 mesecev pa je kuhala tudi za premierja Jamesa Callaghana, predhodnika "železne lady", Margaret Thatcher. Kuhala je v podeželskem dvorcu premierja Chequers, tam je premier sprejemal visoke goste (Helmut Schmidt, Menachem Begin), tuje premierje ter visoke predstavnike Commonwealtha. "Na Downing Street 10 smo Chequers Chicks (tako so nas klicali) za Božič pomagale okrasiti posebno sobo za otroke, ko se nam je prišel premier osebno zahvalit, lepo je bilo delati tam". Vse kuharice so bile ženske, razen glavnega kuharja, vsi pa so bili zaposleni v vojski, mornarici ali v vojnem letalstvu.

Angleški čaj in piškoti

Kmalu za tem sta se poročila in se preselila. Sylvia je kmalu dobila službo v bolnišnici vojnega letalstva, kjer je bila plačana bolje kot v vojaški kuhinji. Tudi način dela je bil precej drugačen. Po tem sta za 3 leta odšla v Nemčijo, kjer se jima je rodil prvi otrok, sin Phillip. Nato sta se vrnila v Veliko Britanijo, kjer sta po slabem letu povila še drugega otroka, hčerko Sarah. Po dobrih dveh letih so Martina premestili na Ciper, tam pa se je, po vse večjem razočaranju, odločil, da bo zapustil kraljevo vojaško letalstvo. Sledilo je težkih šest mesecev, službo je bilo težko dobiti, družina pa se je morala opreti na lastne prihranke in se odpovedati marsičemu. A iz tega so, kot družina, odnesli veliko dobrega in se naučili skromnosti. Nato je Martin dobil službo v letalstvu Savdski Arabiji, od koder se je po štirih mesecih dela vračal za tri tedne. Ko se mu je družina po dveh letih pridružila, pa so se morali zaradi Zalivske vojne spet raziti, a le za tri mesece.

V sredini Sylvia (mother goose - gosja mati), ob njej sin Phillip in hči Sarah

Hčerka Sarah je bila stara šest let, ko so se z bratom in mamo pridružili očetu v Savdski Arabiji. Živeli so na ograjenem območju, ki je bilo namenjeno tujcem in njihovim družinam, ki so bili zaposleni v Savdski Arabiji. Sarah je obiskovala britansko mednarodno šolo (imeli so tudi ameriško šolo, ki je bila povsem ameriška, medtem ko je bila britanska veliko bolj mešana). Na območju je bilo kakšnih 100 vil, v središču pa se je nahajal bazen in klubska hiša, kjer so se družili. To je bilo zelo varno okolje za otroke, za njih je bilo kot na počitnicah. Ko je Sarah vstopila v najstniška leta pa se je pravljica začela podirati. Ni mogla ven, se drsat, v kino, vsepovsod so bili samo arabski moški. Tudi v zabaviščnem parku si videl samo može z otroci, medtem ko so žene čakale zunaj. Verska policija Mutawa je Martina opozarjala naj si njegova žena pokrije glavo, telo je že imela zakrito. A Martin se s tem ni strinjal. Ženske tam ne smejo niti delati (razen sestre v bolnišnicah) ali voziti avta. Izven ograjenega območja je bilo življenje popolnoma drugačno, medtem ko so znotraj zidov organizirali družabne večere in si življenje naredili bolj podobno našim razmeram. Sylvia je s prijateljico celo odprla "posel" z angleškimi pitami in sladicami.

Sarah in Phillip sta odraščala in odšla na šolanje, Sylvia pa je ostala sama z Martinom. Kmalu pa ji je sami postalo dolgčas in tudi življenje tam nasploh ji je postajalo vse manj všeč, zato se je odločila da se Martinu ne bo pridružila, ko sta se po desetih letih vrnila v Veliko Britanijo. Tam sta ostala pet let, nato pa se je Martin sam vrnil v Savdsko Arabijo, dve leti kasneje pa sta kupila hišo v Prekmurju.

Po letih potovanj in selitev sta bila naveličana, po vsaki vrnitvi v Veliko Britanijo se je ta vsakič spremenila, na slabše. Zastoji na cestah, mesta so bila vedno bolj natrpana. Odločila sta se, da bosta poiskala bolj umirjen kraj za življenje. Najprej sta se odpravila v Francijo, kjer pa so bile cene previsoke, v Bolgariji pa ravno nasprotno. Dežela ju ni navdušila, kljub zelo nizkim cenam. Tistega leta je Slovenija vstopila v Evropsko unijo in Martin se je odločil, da bosta šla pogledat. Na spletu sta si ogledala hišo, za katero sta si rekla, da je preblizu glavne ceste in da ima grdo rumeno barvo. Ko sta jo videla v živo pa sta ugotovila, da se mimo zapelje kakšen traktor ali dva na dan, barvo pa sta spremenila na belo s črnimi obrobami, ki daje hiši poseben, angleški pečat. Svojo hišo v Britaniji sta prodala, še vedno pa obiskujeta družino in prijatelje v domovini.

 

Ter seveda obratno. Martinova mama se jima je pridružila za skoraj eno leto, ko je prodala hišo v VB, a se je vrnila na otok, ker so zanjo poletja tu prevroča, zime pa prehladne. Se pa rada vrača na počitnice. Tudi Sylvijina mama (83) ju je že večkrat obiskala, njen brat je bil prvič na obisku pred dvema letoma. Od takrat se vrača dvakrat letno in ostane tri tedne. Vsi so navdušeni nad pokrajino in ljudmi, nad spokojnostjo, nad tem da lahko zvečer opazujejo zvezde, kar v Londonu ni mogoče zaradi svetlobne onesnaženosti. Prekmurje jim je tako všeč, da se je njuna hči Sarah celo poročila na Goričkem. Ob tem pa izrazila zahvalo in podporo vsem domačinom, brez katerih poroke ne bi mogli izpeljati.

S sosedi in in ljudmi se dobro razumeta, eden od sosedov jima celo pomaga kositi travo, ko ju ni doma. Vsi pa se jima zdijo prijazni in v veliko pomoč. Po nakupu hiše je celotna družina odšla do lokalne gostilne pozdravit domačine. Ko so odprli vrata in vstopili, so vsi gostje onemeli in obstrmeli. Mooneyjevi so zgledali tipično angleško, z angleškim naglasom so rekli "dober dan", vse pa je potihnilo, kot v prizoru iz vesterna, se spominjajo. Zdaj ju poznajo tudi v trgovinah v Murski Soboti, kjer z veseljem poklepetajo z njima kar v angleščini.

Svoj kipec je dobil tudi Martin

Sylvia se je že navadila na prekmurski jezik, ki jima predstavlja največjo oviro pri njunem bivanju, Martin pa se že pridno uči prekmurščine. Angleškega jezika ne pogrešata, saj poznata kar nekaj Britancev, ki živijo tu, pogrešata pa indijsko hrano. Njuna kuhinja je zelo raznovrstna, pripravljata vse od indijske in kitajske do angleške in tudi slovenske hrane. Presenečena sta nad tem, da pri vsakem obroku jemo solato in juho. Pri njih solata predstavlja glavno jed in ne prilogo. Najbolj pa jih je navdušila radgonska srebrna penina.

Martin in Sylvia na obisku tečaja angleščine na Ljudski univerzi v Murski Soboti

Oba sta upokojena, zato si dneve krajšata z različnimi hobiji. Najhuje je bilo Martinu zaradi zelo dolge zime, zdaj pa z veseljem obdeluje vrt, katerega prej nista nikoli imela. Sylvia kot prostovoljka sprehaja pse iz zavetišča Mala hiša, oba pa občasno obiščeta učence angleščine na Ljudski univerzi v Murski Soboti, kjer se lahko pogovarjajo z naravnima govorcema angleščine in si pridobijo neprecenljive izkušnje. Razmišljata, da bi razširila tovrstne obiske tudi na osnovne in srednje šole, ter s tem nekaj tudi vrnila regiji, ki ju je tako lepo sprejela. Lepa gesta, ki si zasluži svojo pozornost.

Šestletni nemški ovčar Oto, ki prihaja iz Otovcev

Več fotografij v spodnji galeriji...

    Fotogalerija

    Komentarji

    1. gost
      26.07.2013 ob 11:47 nik gost

      tu pa tan se tudi komi včesne:)

      2 1 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino
    2. gost
      26.07.2013 ob 14:56 tarkan gost

      samo ge itak ne razmen zakoj majo tej angležari čarno bejle fasade..

      1 0 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino
    3. gost
      26.07.2013 ob 15:20 taxus gost

      Lipo ka jima je všeč na Goričkon tej znajo bole ceniti krajno kak mij

      11 1 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino
    4. smrt
      26.07.2013 ob 23:31 smrt

      Še žal de njima ka sta prišla v takšno bedno siromašno in skorumpejrano državo .Nika ne pravim Goričko je lejpo lidge prijazni samo vse ostalo ka se v državi dogaja pa je katastrofa .

      4 0 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino
    5. gost
      30.07.2013 ob 10:16 lauraas gost

      Zelo lepo.

      0 0 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino
    6. gost
      31.10.2013 ob 20:54 uhica gost

      Ja pa njeva verjetno ne zanima politika, tu v goričkon raji fajn živeta, pa v toj rejsan skorunpejranoj državi trošita pejneze (verjetno mata pokojnino ali kakšen sistem pač ma VB) štere sta tan zaslužila, la te tajkuni lejko več spokradnejo

      0 0 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino

    info_outline

    Opozorilo

    Slovenski knjižni jezik je samo naš, zato ga cenimo. Na Pomurec.com želimo vzpodbujati njegovo rabo, zato vas naprošamo, da vaš komentar podate v slovenskem knjižnem jeziku. Pri tem sledite tudi načelom kakovostnega komentiranja. Najboljše komentarje bomo ob koncu leta nagradili.

    Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Pomurec.com. Pozivamo vas k strpni in argumentirani razpravi brez sovražnega govora.

    Po Kazenskem zakoniku KZ-1 je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe. Pomurec.com bo v primeru obrazložene zahteve državnih organov, ki temelji na zakonski podlagi, podatke o komentatorjih, s katerimi razpolagamo, tem tudi posredoval.