Prekmurski trener o modelu iz Avstrije: starši plačajo vstopnino, šank v telovadnici nekaj normalnega

Jožek Špilak je pri naših severnih sosedih uvidel, da so na področju organizacije v primerjavi s Slovenijo precejšnje razlike. Meni, da pri nas ne izkoriščamo vseh potencialov, ki bi jih lahko.

Špilak je nogometni trener mlajših selekcij pri NŠ Mura. V okviru slednje se udeležuje tudi mednarodnih turnirjev v Avstriji, nedavno se je tako s skupino mladih nadebudnežev mudil v Gradcu. Tam je (ponovno) na lastne oči videl, kaj pomeni vrhunska organizacija v športu. Že ob prihodu v dvorano se jo je dalo začutiti. 

Prosto gibanje za trenerje, starši plačajo vstopnino 

»Sprejel nas je prostovoljec, ki je meni in mojemu tehničnemu pomočniku predal razpored tekem, prijavni obrazec in akreditacijo.« Slednja mu je omogočala prosto in breplačno gibanje po dvorani. Brezplačno pa v dvorano niso vstopali starši otrok in obiskovalci turnirja, saj je vstopnina znašala 2,5 evra. »In ne simbolični 1 evro, ampak podobno kot na nižjeligaških tekmah. Karte se prodajajo brez (davčne) blagajne,« med drugim na spletni strani 24 ur nogometa, ki jo ureja, piše Špilak.

Ob tem se sprašuje, kakšne bi bile reakcije staršev in sorodnikov, če bi pri nas uvedli plačljiv vstop na otroških tekmah. Nenazadnje gre pri tem za (finančno) podporo delovanju kluba in s tem boljše možnosti za razvoj otrok. »Za klube, posledično za otroke, se sliši dobro. Dvorana, ki je sprejela okrog 700 ljudi, je bila polna,« dodaja mladi nogometni trener.

Šank v telovadnici?

V dvorani je bil postavljen tudi notranji šank. To je pri nas nekaj nesprejemljivega, razmišlja Špilak. Poleg tega so imeli v telovadnici kuhinjo, »katera bi po vsej verjetnosti v Sloveniji obratovala zgolj dober teden. Pa ne zaradi prometa, ampak inšpekcije, tako sanitarne kot davčne.« V lokalu, ki je bil v dvorani, se je normalno točil alkohol.

»Sicer ne v tolikšnih mejah, kot je to na odraslih prireditvah, ampak »puntigamerja« lahko opaziš na mizah. Vse funkcionira normalno,« pojasnjuje Špilak. Pri tem potegne vzporednice s slovenskimi navadami (alkoholnimi razvadami). »Nemalokrat, ko je bil pri nas dovoljen alkohol na športnih prireditvah, so se dogajali izgredi. Občinstvo in starši pa v Avstriji še naprej navijajo športno. Tu in tam sem zaslišal kravji zvonec, ki je bil na začetku simpatičen, kasneje pa že malo moteč, a ostali starši so to sprejeli v mejah normale.«

Ni preklinjanja, prevladuje vzpodbuda

Opazil je tudi bolj kulturno navijanje kot pri nas. »Starši v večini primerov zgolj spremljajo. Ob zadetku njihove ekipe jih preplavijo emocije in bučno zaploskajo svoji ekipi. Ne sliši se nobenih usmerjanj, preklinjanj, glasnega komentiranja sodniških napak in odločitev trenerjev. Zgolj pozitivno spremljanje tekme.« 

Foto: 24ur-nogomet.com

Dodaja, da organizacija celotnega tekmovanja poteka kot po tekočem traku. »Vsak ima svojo nalogo, ki jo tudi opravlja. Obiskovalci? Še vedno tako kot organizacija, na nivoju. Moram priznati, da so bili tudi starši slovenskih ekip podobno vzorni, kot domačini, čeprav sem tu pa tam slišal kakšne napotke staršev svojim in drugim otrokom, kaj naj naredijo na igrišču.«

Oni lahko, mi pa ne?

Ob koncu se Špilak na spletni strani 24 ur nogometa sprašuje, kaj bi se lahko naučili od naših severnih sosedov. »Ali lahko res vse, kar sem naštel, deluje zgolj v sosednji Avstriji? Ali so naša športna društva, ki delajo z mladimi res leglo zla in nemira, da ne smejo delati praktično nič, kar ni povezano z njihovo dejavnostjo? In ali je res vzorno obnašanje možno zgolj v sosednjih državah in naša okolica slabo vpliva na obnašanje nekaterih? Kdo bi vedel …«