Danijela Šunjić Egić o ljubezni do sebe

V ponedeljek, 30.1., je v Centru Anima v Beltincih potekalo predavanje, pod naslovom Ljubezen do sebe, v katerem je obiskovalcem večno aktualno temo približala psihologinja, in mediatorka, Danijela Šunjić Egić.

Nikoli izpeta in večno aktualna tema o ljubezni se zdi še vedno do konca neraziskana, zato zanimiva in privlačna. Ima mnogo dimenzij, oblik in podpoglavij, v vsakršni »pojavnosti« pa je tesno povezana z notranjim zadovoljstvom, občutkom sreče in osebne izpolnitve. Na ponedeljkovem predavanju je bilo tokrat govora o ljubezni do sebe, na prvi pogled samoumevnem in jasnem čustvu, ki pa nam povečini kljub vsemu še vedno dela preglavice.  

Psihologinja in mediatorka Daniela Šunjić Egić je na predavanju izpostavila izhodiščni točki, samozavest in samospoštovanje, ter osvetlila predvsem prvo, še vedno pogosto zmotno razumljeno – samozavest, katero ljudje še vedno napačno povezujejo z pojmom »o sebi si misliti da sem najboljši, ponosen, že skoraj važen«. Kot je poudarila in prikazala na primeru, ravno ljudje, ki se tako imenovano »visoko nosijo«, jim v svojem bistvu primanjkuje samozavesti, hkrati pa je razjasnila pravi pojem te besede, ki se približuje  smislu »imeti jasno zavest o svojih pozitivnih lastnostih in napakah in to tudi sprejeti ter se ob vsem tem imeti tudi rad«.

Osvetlila je še pojem samospoštovanje, kjer pa je, kot je razjasnila, dodano čustvo do sebe, katero je v veliki meri odvisno od sporočil iz okolja. Kot je povezala oba pojma, ima posameznik tako lahko istočasno visoko stopnjo samozavesti (sicer jasno pozna svoje prednosti ter pomanjkljivosti), ter hkrati nizko samospoštovanje, ko obenem misli, da pa vse to, kar on je, vendarle nekako ni dovolj. Na nizko samospoštovanje vplivajo lahko močna kritika staršev v otroštvu, različne zlorabe in izgube, zanemarjanje, zavračanje staršev, pa vse do razvajanja, po drugi strani pa tudi stres v vsakdanjem življenju, nespečnost, bolezni, kulturološke razlike med spoloma, ipd.

V nadaljevanju je bilo govora še o stresu ter o pravilnem odzivu nanj, kjer se ob visoki samozavesti in samospoštovanju lotimo dane situacije konstruktivno, namesto da bi z vrsto nekonstruktivnih odzivov dane zadeve še poslabšali.

Med tako imenovanimi konstruktivnimi strategijami soočanja s stresom je izpostavila pozitivno prevrednotenje, usmerjanje k rešitvam ter izvajanje tistega, kar je potrebno, torej lotiti se akcije. Obratno, kot je poudarila, pa se je treba ogniti načrtovanja brez aktivnosti, iskanja kvečjemu le čustvene podpore pri drugih ter pobega v duhovnost na način, kjer okrivimo za svojo situacijo usodo, nič pa zato ne storimo sami.