Komentar: Slovenski začarani krog, ki duši podjetništvo in konkurenčno okolje

Sploši pogoji za podjetništvo oziroma za gospodarsko dejavnost v Sloveniji generalno niso najboljši. Predvsem kar se tiče zagotavljanja konkurenčnega okolja s strani vladnih politik.

V Sloveniji trenutno vlada izredno nekonkurenčno okolje. Le-to se sicer vleče že nekaj let, a je bilo prej manj opazno zaradi splošne konjukture. Na tem mestu se bom dotaknil posameznih področij in jih poskušal povezati v celoto. Začel bi z davčno politiko.

Davkoplačevalec v Slovenji je lahko razočaran

Davčna politika je za davkoplačevalce izrazito neugodna. Slovenija pravzaprav vodi na vseh lestvicah, ki prikazujejo obremenitev prihodkov, ki jih posameznik ustvari s svojim delom. To ni spodbudno ne za domača podjetja, ki si enostavno ne morejo privoščiti, da bi tudi izredne strokovnjake plačevala podobno kot jih plačujejo v tujini, niti ni spodbudno za tuja podjetja, o katerih velikokrat govorimo, da bi naj bila tista, ki bodo v Slovenijo prinašala nova znanja in nove tehnologije.

Še najmanj je to spodbudno za posameznika, ki je ob izplačilu plače vedno znova razočaran, ko vidi, kolikšen del njegovega bruto zaslužka gre državi oziroma v proračun. 

Javne finance so v kaotičnem stanju, davek na dobiček podjetij je relativno nizek

Po mojem mnenju je to odraz nepreglednosti in kaotičnega stanja, ki vlada v javnih financah. Seveda to stanje ni od včeraj, ampak so za njega krive prav vse vlade za časa samostojnosti Slovenije. Na drugi strani je davčna politika do podjetij relativno prijazna, saj je davek na dobiček, ki ga plačujejo podjetja, relativno nizek.

Je pa seveda druga resnica, da slovenska podjetja v zadnjih dveh, treh letih ne ustvarjajo pretirano veliko dobička. Nekatere druge države, ki so se EU pridružile takrat kot Slovenija, so na tem področju bistveno bolj prijazne do podjetij (npr. Slovaška, Češka, Estonija itd.). 

Delojemalci v Sloveniji sledijo delu in ne obratno

Trg dela je v Sloveniji nefleksibilen, tog. Nekaj "krivde" za to izvira tudi iz nas samih, saj poznam zelo malo ljudi, ki so se pripravljeni na delo voziti 100 ali 200 km, čeprav je to v tujini nekaj povsem normalnega. Delojemalci sledijo delu in ne obratno. 

Dobršen del pa izvira tudi iz togih zakonov in zakonodaje, ki smo jo v zadnjih 20 letih napisali popolnoma na kožo delavcem. Kar seveda samo po sebi ni narobe, vprašanje pa je, ali si družba kot celota to lahko privošči ali ne. Mislim, da smo v zadnjih dveh letih vsi skupaj dobili odgovor na to vprašanje.

Šolski sistem je popolnoma zgrešen

Naš šolski sistem je popolnoma zgrešen. Tako srednješolski kot tudi, ali pa predvsem, univerzitetni. V Sloveniji glede na število prebivalcev študira 2,5-krat toliko ljudi kot v Avstriji! To je seveda podatek, ki na eni strani pove, da je pri nas študij relativno dostopen, po drugi strani pa zaradi številčne omejenosti univerzitetnega kadra enostavno ni mogoče sproducirati kvalitetnih diplomantov. Tudi to je na dolgi rok ovira razvoju podjetništva.

Še večja ovira pa je nespodbujanje naravoslovnih in tehničnih študijev, ki bi na dolgi rok lahko oziroma celo morali družbo kot celoto pripeljati na višjo razvojno stopnico.

Socialne pomoči dobivajo ljudje, ki si to najmanj zaslužijo

Sistem socialnih transferjev je zgrajen tako, da nagrajuje ne delo in iskanje tisoč in ene možnosti, kako se izogniti delu. Zavedam se, da zelo veliko ljudi v Sloveniji živi na pragu revščine in da se dobesedno preživljajo iz meseca v mesec. Takim ljudem je seveda potrebno pomagati in jim vsaj poskušati zagotoviti dostojno življenje. Vendar so pri nas prejemniki socialnih transferjev velikokrat ljudje, ki si to najmanj zaslužijo, kar je spet povezano z nepreglednim in kaotičnim stanjem v javnih financah. 

Zato bi bilo potrebno narediti transparenten in pregleden sistem socialnih transferjev, v okviru katerega bi pomoč dejansko dobili tisti, ki jo zares potrebujejo.

Že nekaj časa se vrtimo v začaranem krogu

Vsa zgoraj omenjena področja predstavljajo resno oviro podjetništvu in razvoju konkurenčnega okolja. Na prvi pogled sicer lahko izgledajo nepovezana in nimajo s podjetništvom nič za opraviti, ampak če vsak pri sebi malo premisli o zgoraj napisanem, bo hitro ugotovil, da je vse skupaj povezano v krog. In da se v tem krogu vrtimo že kar nekaj časa.

Propad Mure je prinesel tudi nekaj dobrega ...

Podobno velja tudi za Pomurje, s tem da je situacija še malo manj ugodna predvsem zaradi "sindroma Mure". Pod tem sindromom si predstavljam to, da je bila Mura izredno velik zaposlovalec v regiji, da je zelo veliko aktivnega prebivalstva delalo v Muri za relativno malo plačilo, vendar vseeno plačilo, in jim ni bilo potrebno razmišljati. S tega stališča je zgodba o propadu Mure dobra. Poznam kar nekaj posameznikov, ki so se potem ko so izgubili službo v Muri, lotili podjetništva in so danes relativno uspešni podjetniki.

Ne ubijmo še tisto dobro, kar nas vleče naprej

Da pa vse le ni tako črno, dokazujejo tudi izjeme, izjemni posamezniki, ki so uspeli ne samo v slovenskem ampak tudi v svetovnem merilu. Kar pomeni, da se da. V Sloveniji vsekakor obstajajo ljudje, ki znajo potegniti voz naprej, ki so sposobni sproducirati ideje in jih prodati na svetovnem trgu. Vprašanje je samo, ali jih ne bomo ubili.

Mag. Peter Polanič je predsednik uprave Skupine Panvita.