Tragične zgodbe starejših naj se zaradi napačnih vladnih odločitev več ne ponovijo

Pomurski poslanec mag. Dejan Židan je naslovil na Vlado Republike Slovenije poslanska vprašanja z namenom, da se tragične zgodbe starejših, zaradi napačnih odločitev vladnih odločevalcev, nikoli več ne ponovijo.

Največje žrtve epidemije Covid-19 so starejši v domovih starejših občanov (DSO). Katastrofalna smrtnost je bila posledica napačnih odločitev odločevalcev in kršenja njihovih pravic do kakovostnega zdravljenja.  Žalostno dejstvo je, da je Slovenija na vrhu po smrtnosti celo med državami, ki so s stanovalci domov prav tako ravnale diskriminatorno. Tako je mag. Dejan Židan naslovil na Vlado Republike Slovenije poslanska vprašanja, ki se nanašajo na napačno ravnanje s stanovalci v domovih za starejše občane v preteklem obdobju epidemije Covid-19 in pričakovanjih o spremembi takšnega ravnanja v prihodnje.

Na podlagi zapisanega je naslovil na Vlado Republike Slovenije tri poslanska vprašanja:

1. Se strinjate z ugotovitvijo, da so starejši občani bolj ogroženi, tako pred okužbo kot pred njenimi najtežjimi posledicami in da zato potrebujejo boljšo zdravstveno oskrbo, kot jim jo lahko nudijo domovi starejših občanov?
2. Kaj nameravate storiti, ko se v svetu izkazuje, da je zlasti pri starejših ljudeh zaščita s cepljenjem kratkotrajnejša in manj učinkovita in da lahko pričakujemo porast okužb in smrti cepljenih stanovalcev DSO, ki bo večji od tistega pri necepljenih ljudeh srednjih let?
3. Glede na to, da je dokazano, da učinkovito čiščenja zraka, zmanjša okužbe za dve tretjini, vas ponovno pozivamo, da nemudoma zaščitite stanovalce v DSO in učence ter študente v učilnicah s čistilniki zraka ter uporabo FFP2 mask.

Kot podlago za omenjana vprašanja pa so vzeli zaključno oceno prof. dr. Dušana Kebra, ki je v Sobotni prilogi časopisa Delo dne 30. oktober 2021 objavil članek z naslovom: " Da ne pozabimo tistih, ki smo jih pozabili." »Povsod po svetu so starejši ljudje največje žrtve pandemije. Med njimi so zlasti stanovalci domov starejših občanov v razvitih državah prispevali 20 do 50 % vseh smrti, čeprav predstavljajo manj kot odstotek prebivalstva. Dosedanje analize, zakaj se je to zgodilo, ostajajo na pol poti: medtem ko pri opisovanju posameznih tragičnih usod kažejo na diskriminacijo starih in nemočnih posameznikov, pa se pri splošni analizi odmikajo od tega, da bi pokazale na napačne odločitve med epidemijo. Večina krivi za katastrofo v domovih objektivne okoliščine: pomanjkljivo opremo, pomanjkanje kadra, premalo testiranja, varčevanje v primeru zasebnega lastništva, premalo naložb v javno zdravstvo in socialno varstvo ter premajhne kapacitete bolnišnic. Ti razpršeni vzroki omogočajo zdravstvenim in političnim odločevalcem, da z mirno vestjo kažejo na probleme, ki tičijo v preteklosti.Domovi v ZDA so s pomočjo »objektivnih« okoliščin zahtevali in pridobili imunost pred tožbami svojcev umrlih oskrbovancev. Tako se vsaj za sedaj kaže, da ne bo nihče odgovoren za smrt poldrugega milijona (natančno število še ni znano) stanovalcev DSO. Sklicevanje na objektivne okoliščine je sramotno sprenevedanje. Vsaka družba na katerikoli stopnji družbenega razvoja bi morala spoštovati temeljno etično načelo, da so pri vprašanju zdravja in bolezni, življenje in smrti vsi ljudje enaki.

Slabe splošne ekonomske in zdravstvene razmere ter kadrovska in prostorska stiska v domovih ne morejo biti opravičilo, zakaj so bili njihovi stanovalci med epidemijo obravnavani bistveno slabše kot ostali prebivalci. Te okoliščine bi morale biti, poleg glavnega razloga, da je šlo za najbolj ogroženi del prebivalstva, kvečjemu dodaten razlog, da se stanovalce ne zadržujejo in poskušajo zdraviti v domovih. Če ne prej, pa vsaj od takrat, ko so se domovi na očeh celotne družbe začeli spreminjati v smrtne pasti. To se ni zgodilo: oblasti večine držav, tudi slovenska, so se odločile, da bodo stanovalce DSO prepustile njihovi usodi. Vsi ukrepi – množica navodil, obiski strokovnjakov, hitropotezna izobraževanja osebja – niso bili toliko namenjeni boljši obravnavi kritično bolnih stanovalcev kot ustvarjanju lažne javne podobe, da so domovi primerno nadomestilo za bolnišnice. V ozadju vsega tega je bilo prizadevanje za ohranjevanje bolnišničnih kapacitet. Samo od sebe se zastavlja vprašanje: za koga je bilo treba čuvati kapacitete, če ne za najbolj ogrožene?

Odločevalci so zavestno odrinili in žrtvovali stanovalce DSO. Ključni vzrok za tako ravnanje tiči v starizmu. Gre za pogled na starejšo osebo kot krhkega, poldementnega, slabo pokretnega in kronično bolnega posameznika, ki zaradi tega, ker je že dolgo živel in ima pred seboj le še kratko in nekakovostno življenje, ni enako upravičen do uveljavljanja svojih potreb, tudi zdravstvenih kot mlajše osebe. Sto tisoči stanovalcev so umrli zato, ker so oblasti in družbe to sprejele kot normalen zaključek njihovih življenj. Na starejše in ranljive osebe bi morali gledati kot na ljudi, do katerih imamo posebne obveznosti, ne pa kot na ljudi, ki so nepotrebno breme. Države, ki med epidemijo svojo starejšo generacijo obravnavajo enakopravno z mlajšimi (Norveška, Finska, Danska, Avstrija), so bistveno uspešnejše. Odredba slovenskih zdravstvenih odločevalcev, da okuženi in bolni oskrbovanci ostanejo v DSO, je neposredni vzrok za veliko število smrti zaradi Covida-19 v Sloveniji. Če obravnavo stanovalcev DSO v Sloveniji primerjamo z uspešnejšimi državami, pridemo do pretresljivega spoznanja, da vsaj tisoč stanovalcem ne bi bilo treba umreti. Na vrhu po smrtnosti stanovalcev DSO smo celo med državami, ki so s stanovalci domov prav tako ravnale diskriminatorno. Ali slovensko oblast razbremenjuje dejstvo, da so se podobne tragedije stanovalcev domov odigrale po vsem svetu? Ali je morilec manj kriv, če morijo tudi drugi?Ni pričakovati, da bi se zaradi tega poročila zganil kak segment oblasti ali zdravniška stroka; obseg tragedije je prevelik, da bi kdorkoli želel načenjati vprašanje odgovornosti. Treba bi bilo vsaj priznati, da je bilo to, kar se je zgodilo, neodpustljiva napaka, in pripraviti natančne smernice, kakšni bodo postopki ob prihodnjih epidemijah.  Kot družba pa bi morali poskrbeti, da ljudje, ki so zaradi te napake umrli, ne bi utonili v pozabo. Morda s pomnikom, na katerem bi pisalo: Da ne pozabimo tistih, ki smo jih pozabili, ko so nas potrebovali", so sporočili iz poslanske skupine SD.

Naslovna fotografija: Pixabay.