FOTO in VIDEO: Vanekov večer z Milanom Lovrenčičem

V četrtek, 19. oktobra, je v avli Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota potekal prvi Vanekov večer. Tokratni gost je bil ugledni, pogumen, vizionarski finančnik ter zaprisežen borec za generala Maistra, mag. Milan Lovrenčič.

Večer je bil namenjen predstavitvi avtobiografije mag. Milana Lovrenčiča z naslovom Samorastnik iz Prlekije. Dogodek je pripravila Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija s sodelovanjem s Prekmurskim društvom, general Maister Murska Sobota in Pokrajinsko in študijsko knjižnico Murska Sobota.

Predstavnik Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota ter namestnik direktorice Janez Horvat, pa je povzel besede, ki jih je na zavihku knjige zapisal dr. Danilo Türk, nekdanji predsednik Republike Slovenije: »Opis življenjske poti Milana Lovrenčiča, »samorastnika iz Prlekije«, je dragoceno pričevanje druge polovice dvajsetega in prvih desetletij enaindvajsetega stoletja na Slovenskem. Milan Lovrenčič je pravi samorastnik – samostojen v mislih in dejanjih, odločen in učinkovit, hkrati pa tudi človek kulture in človek, ki dobro razume razmere svojega časa. Tem razmeram se ne podreja, temveč vselej išče svojo pot.« Ob tem pa doda, da ko je prelistal njegovo avtobiografijo, je spoznal vso bogastvo in polnost njegovega življenja in delovanja na vseh področjih.

Razgovor z mag. Milanom Lovrečičem sta vodila predsednik uprave Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije Marjan Šiftar in Marjan Farič, predsednik Prekmurskega društva, general Maister Murska Sobota.

O mag. Milanu Lovrenčiču bi lahko govoril na dolgo in široko in to mnogo širše in daljše, kot bo potekal današnji razgovor. Saj je velik Prlek, velik Slovenec, velik domoljub in svetovljan. Avtor knjige se je odločil, da svojo knjigo »Samorastnik iz Prlekije« napiše z željo, da bi jo tisti, ki jo bo prebral, lahko uporabil za svoje odločitve. Pri tem pa doda, da je avtor zapisal naslednje besede: »Sam pa bi se rad pokazal kot svetovljan, ki ga navdušuje kitajski pregovor, po katerem moraš opraviti tri pomembna dejanja; roditi sina, posaditi drevo in napisati knjigo. In če bo ta knjiga zagledala luč sveta, bom izpolnil še tretje življenjsko pričevanje Kitajcev.« In to je tudi storil, pove Marjan Šiftar, predsednik uprave Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije.

Marjan Farič, predsednik Prekmurskega društva, general Maister Murska Sobota pa pove, da sta z omenjenim avtorjem avtobiografije sopotnika kar že nekaj let. Pravzaprav je ravno on tisti, ki je spodbudil ustanovitev omenjenega Prekmurskega društva general Maister. Njegovo življenjsko pot bi lahko razdelili na naslednja področja zanimanja; poslovna pot, ki ga je okupirala ves čas njegovega aktivnega življenja. Potem neizmerna ljubezen do narave, predvsem do konjev, saj, je bil priznani rejec konj. Tretje področje njegovega življenja pa je velika ljubezen do umetnosti, in ne samo do glasbene umetnosti, ampak tudi likovnih del. Obstaja pa še v bistvu četrti del, to je pripadnost vinski kulturi, kulturi uživanja vina kot umetnosti, saj je član Združenja slovenskega Reda vitezov vina.

Mag. Milan Lovrenčič v razgovoru pove, da se človek oblikuje zelo rano. Na omenjenem večeru so lahko obiskovalci izvedeli vse od tega, kako je v rosnih mladih letih dočakal prihod okupatorja in preživel vojno v svoji najkrutejši obliki. Ter kako se je njegova podjetniška žilica že začela oblikovati v njegovi zgodnji mladosti, ko je moral zjutraj že doma zakuriti. Starša pa sta pri kurjavi in lesu varčevala, ker je bila revščina. Tako se je zmenil z gospodom, ki je imel gozd, da mu omenjen gozd pomaga čistiti in si je nabral tako vejevja, da je lahko sam zakuril ogenj in si naredil drvarnico. Obiskovalci so lahko izvedeli, kako se je naučil nemščine od učiteljice, ki je bila Nemka vendar ne zaradi njenih veščin kot učiteljica, ampak zaradi palice, ki je padla po prstih, ko nisi vedel pravilne izgovorjave. Obenem avtor doda tudi to, da je mogoče njegov hendikep, da se njegova starša pač nista razumela.  

Nato je tok pogovora nanesel na njegova leta, ko je odšel v srednjo šolo. Mama mu je nadevala s sabo krompir, jabolka in kolač kruha in tako je prišel v Maribor. In ko je tam izstopil, je tam bila Ekonomska srednja šola, in si je mislil, da bo pa ta "v redu." Takrat je prespal pri mamini sošolki, ki je že imela že štiri najemnike. Tam si imel samo posteljo. Gospa je imela mačko, ki je na žalost umrla. Omenjena gospa pa je trdila, da je on zastrupil njeno mačko in ga nagnala iz stanovanja. Tako je sredi aprila spal zunaj na klopci, tam, kjer je danes kip generala Maistra. Nato pa je šel spat v razred, kjer ga je našel hišnik. Ta mu nato ponudil, da prespi v njegovi kuhinji dokler mu ravnatelj ni našel sobe pri eni družini, kjer je bil sam hišnik. Obenem je v dobri veri za hrano hodil okrog čistit klet ali podstrešje, ampak to se ni vedno izšlo, da bi dobil kaj za pod zob. Vendar ga je vse to samo utrjevalo. In tako se je priključeval oziroma bil že organizator dijaške dejavnosti. Vse od folklore, Rdečega križa do pevskega zbora. Zvečer pa je čistil dve, tri ure Maribor, da bi dobil vsaj kos kruha. Nato pa izda spoznanje, ki ga je spremlja že vse dni življenja: »Vsak dan je treba nekaj narediti.«   

V nadaljevanju je nato avtor še razkril, kako si je kupil prvič čevlje konec srednje šole, ki pa so seveda bili izredno preveliki, saj so bili v številki 44, ter kako je našel pot do opere kot statist in da je šel v brigado kar pet krat. In kako je prišlo do tega, da je razmnoževal skripte ter kako so ustanovili Univerzitetno založbo, ki še danes obstaja in na kakšen način je dobil štipendijo ter še mnogo drugega iz njegovega izjemnega mozaika življenja in ustvarjalnosti.

Celotni večer pa so obogatili gojenci in mentorji in mentorice Glasbene šole Murska Sobota.

Več fotografij v spodnji galeriji …