Ester Ivakič: »Film je za vse, ki so bili kdaj sami v otroštvu«

V četrtek, 20. novembra, bo ob 19. uri v Gledališču Park premiero doživel celovečerni prvenec Ester Ivakič Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo.

Film je nastal po motivih zbirke kratkih zgodb Noben glas pisateljice Suzane Tratnik. Po uspešni svetovni premieri v Cottbusu, kjer je prejel posebno omembo ekumenske žirije, je doživel še slovensko premiero v razprodani Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.

Po projekciji v Murski Soboti se bo občinstvu pridružila filmska ekipa, s katero se bodo gledalci lahko pogovarjali in družili.

Ljubezen, izguba in otrok, ki se uči živeti z resnico

Režiserka in soscenaristka Ester Ivakič je pojasnila, kaj je film po njenem najbolj jasno sporoča o ljubezni, izgubil in način, kako se otroci spopadajo z bolečimi preizkušnjami.

Poudarila je, da film sporoča, da lahko tudi v časih, ko se bližajo hude stvari, ne glede na to, kakšne so, otrok vmes najde prijatelja, čas za igro in dogodivščine in da je prav to tisto, kar na koncu šteje, tudi če je resnica neizogibna. Ta pogled na svet, v katerem se težki trenutki prepletajo z igro in bližino, je osrednje čustveno jedro Ide.

Zakaj prav Prekmurje

Zgodba filma je postavljena v prekmursko vasico. Ivakič je pojasnil, da je knjiga Noben glas postavljena v tamkajšnjo regijo in da je med branjem lahko jasno predstavljala kraje iz otroštva Suzane Tratnik, ki jih pisateljica opisuje. Zato se ji je zdelo »veliko bolj polno in inspirativno« ohraniti kraj, ki je že v izvoru namenjen podajanju zgodbe.

Pri pripravi snemanja so preverili tudi, ali bi film nastal kje na Ljubljanskem barju, vendar je režiserka povedala, da se je ob ogledu prekmurskih lokacij tam tako dobro počutila, da je želela ta prostor ohraniti tudi v filmu. Prekmurje je tako naravno in izvorno okolje zgodbe.

Motiv angelskega glasu

Glavna junakinja Ida kljub pomanjkanju posluha verjame v moč petja. Motiv »angelskega glasu« v filmu izhaja neposredno iz ene od kratkih zgodb v zbirki Noben glas. V tej zgodbi deklica na pokopališču zasliši angelsko petje, ko po tleh pade stara mama, in se nad tem navduši.

Ester Ivakič je povedala, da jo je ta motiv nagovoril kot čarobni trenutek upanja za Ido, nekaj angelskega, nekaj, kar ustvarja upanje tam, kjer ga ni. Prav ta občutek je želela prenesti v filmski jezik.

Mlade igralke in otroška perspektiva

V središču filma sta Ida in njena prijateljica Terezka. Režiserka je povedala, da se je z mladimi igralci veliko pogovarjala. Glavni igralki sta bili zelo čustveno dovzetni tako za smešne kot za resne prizore. Dodala je, da je z njima »res zadela terno«.

Njuna otroška perspektiva, odprtost in odzivnost so ključni za način, kako film pripoveduje zgodbo o odraščanju, izgubi in prijateljstvu.

Mesto filma v slovenskem prostoru

Na vprašanje, kako vidi mesto filma v širšem kontekstu sodobnega slovenskega filma, je režiserka odgovorila, da je to morda boljše vprašanje za koga, ki se ukvarja z umeščanjem filmov v slovenski prostor. Sama se kot režiserka večinoma prepusti kreativi, z distribucijo pa se ne ukvarja toliko.

Kljub temu razmišlja o tem, kako bo film sprejel občino in kdo bo njegovo resnično občino. Poudarila je, da je film primeren za vse, ki so se kdaj v otroštvu počutili same.

Premiera v Gledališču Park

Film Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njeno bo v Gledališču Park Murska Sobota premierno prikazan 20. novembra 2025 ob 19. uri.

Na dogodku se bo občinstvu pridružila filmska ekipa, s katero se bodo gledalci po projekciji pogovarjali in družili. Film v slovenski distribuciji predstavlja Gustav Film, nastal pa je v produkciji Temporame in koprodukciji RTV Slovenija, Gustav Filma, Film Factory in Dinaridi Film.

Foto: Darja Štravs Tisu za Cankarjev dom, Produkcija Temporama