Akoš Dončec: »Prekmurščina ni samo narečje, ampak nosilka identitete«

Akoš Dončec, porabski Slovenec, jezikoslovec, prevajalec in slovenist, svojo raziskovalno in ustvarjalno pot gradi na globoko osebni izkušnji jezika. Prekmurščina zanj ni predmet oddaljenega akademskega zanimanja, temveč živa dediščina, ki jo povezuje z družino, krajem in zgodovinskim spominom Porabja in Prekmurja.

Osrednjo vlogo pri tem je imel njegov dedek Karel Dončec, lončar iz vasi Verica-Ritkarovci, ki je v širšem prostoru veljal za izjemnega mojstra svoje obrti. V Soboški vesi (Magyarszombatfa) so zanj govorili, da je bil mojster mojstrov, njegov ugled pa je segal onkraj Porabja. A kot poudarja Dončec, dedek ni bil pomemben le zaradi lončarstva, temveč predvsem zaradi jezika in osebnosti. Njegov domači govor je pritegnil pozornost ugledne dialektologinje Zinke Zorko, ki ga je osebno obiskovala in raziskovala njegov govor.

Karel Dončec in Slavko Kremenšek, 23.5.2002 (Foto: Marija Kozar Mukič)

Spomin na dedka je zanj tudi čustvena in vrednotna orientacija. Dončec ob tem poudari tudi širši pomen njegove osebnosti: »Lahko rečemo, da v Prekmurju ni bilo podobnega lončarja, niti danes ga ni, zaradi tega je bil dedek največji Porabec, hkrati ima svoje mesto med največjimi Prekmurci.« Ob tem doda, da se zaveda lastne vpletenosti, vendar poudarja: »Seveda, lahko mi rečejo, da sem pristranski, vendar po mojem to je čista "istina", ki jo potrjujejo dejstva in dokazi.«

O tem, kako je dedkov govor presegal zgolj zasebno rabo, pove še: »A ne samo zato je bil dedek pomemben človek, temveč zaradi svojega okusnega domačega govora, s katerim se je ukvarjala znana dialektologinja in jezikoslovka Zinka Zorko, ki je osebno obiskovala dedka na Verici in je bila navdušena za njegov govor.« Spominja se tudi besed Ernesta Ružiča: »Ernest Ružič je povedal o dedku, da je iz njega izžarela neka taka pozitivna energija, ki jo je lahko vcepil tudi drugim.«

To dediščino povezuje s svojo potjo: »Verjetno te njegove energije, njegovo znanje, zavestna raba svojega domačega govora določajo oziroma vplivajo na mojo pot, da se posvečam prekmurščini.« Jezik se tako v njegovem razumevanju ne prenaša le kot sistem pravil, temveč kot način bivanja in odnos do sveta.

Prekmurščina kot identiteta, ne kot obrobje

Za Dončca je prekmurščina bistveni del pokrajinske identitete in ne zgolj ena izmed slovenskih govornih različic. Zato jo zavestno uporablja tudi v javnem prostoru. Svoje prispevke objavlja v časopisu Porabje, čeprav se, kot odkrito priznava, z njegovo jezikovno usmeritvijo ne strinja vedno. Kljub temu vztraja pri pisanju v prekmurščini, ker je prepričan, da je ta najbolj naravna in ustrezna izbira za Porabce.

Poleg tega vodi radijsko oddajo Naša sladka rejč na Radiu Monošter, kjer ima možnost neomejene rabe prekmurščine. Prav medijski prostor razume kot ključno bojišče za ohranjanje jezika, saj omogoča njegovo vsakdanjo rabo in s tem normalizacijo v sodobnem življenju. Kot poudarja: »Prispevke napišem v prekmurščini, ker sem stoodstotno prepričan, da je ustrezna Porabcem ter se borim proti nepotrebnemu in samovoljnemu razlikovanju Porabja od Prekmurja, ki je nam naredil največ kvarov in se je zaradi uničilo ostalo slovenstvo v Porabju.«

Odločno se postavlja proti ločevanju Porabja in Prekmurja, ki ga vidi kot zgodovinsko in kulturno škodljivo. Takšno razlikovanje je po njegovem mnenju povzročilo največ škode prav slovenskemu jeziku in identiteti v Porabju ter pospešilo asimilacijske procese.

Panonski jezikovni prostor in spregledani stiki

Pomemben del Donččevega raziskovalnega dela je namenjen jezikovnim stikom v panonskem prostoru, predvsem razmerjem med prekmurščino, kajkavščino, gradiščansko hrvaščino in vzhodno štajerščino. Pri tem ga je najbolj presenetilo, kako veliko skupnih potez imajo ti idiomi, ne le na ravni jezika, temveč tudi v zgodovinskem razvoju in kulturni usodi.

Opozarja, da so ti stiki še vedno preslabo raziskani in da je bila prekmurščina dolgo časa obravnavana kot tabu. Če v preteklosti ni bilo dopustno govoriti o njej kot o knjižnem jeziku z lastno literarno tradicijo, se danes po njegovem mnenju pojavlja druga oblika zanikanja, predvsem ignoriranje kajkavskih povezav.

Dončec poudarja, da Kajkavci nikoli niso bili sovražniki Prekmurcev in da nikoli niso silili v asimilacijo. Nasprotno, kajkavski knjižni jezik je pomembno vplival na nastanek stare knjižne prekmurščine, številne jezikovne in melodične značilnosti pa so še danes prepoznavne. Prepričan je, da prav zaradi teh stoletnih stikov panonski Slovenci kažejo večjo odprtost do hrvaškega kulturnega prostora. Ob tem opozarja tudi na sodobne stereotipe: »Sem slišal Slovence iz Osrednje in Zahodne Slovenije, ki so rekli, da so ti Prekmurci "kroatizirani", ker celi dan poslušajo hrvaško glasbo in imajo hrvaške besede.« Takšna mnenja razume kot posledico nepoznavanja zgodovine in dejanskih jezikovnih procesov.

Napačno razumevanje narečne raznolikosti

Posebej kritičen je do pogostih trditev, da ima skoraj vsaka prekmurska vas svoj poseben jezik. Čeprav priznava razlike med vaškimi govori, poudarja, da so te predvsem glasoslovne in da je medsebojna razumljivost popolna. Takšne razlike razume kot naravno stanje vsakega jezika, ne kot dokaz njegove razdrobljenosti.

Prepričan je, da se tovrstni argumenti pogosto uporabljajo z namenom zaviranja pisanja v prekmurščini in razprav o skupnih načelih zapisa. V tem vidi sodoben tabu, ki spodkopava razvoj sodobnega prekmurskega slovstva in samozavest govorcev.

Namesto poudarjanja razlik zagovarja razumevanje prekmurščine kot notranje raznolike, a enotne jezikovne celote, ki ima jasno zgodovino, identiteto in ustvarjalni potencial. Pri tem opozarja, da je napačno ustvarjati vtis radikalnih razlik: »V osnovi pa je napačno meniti, da so razlike vnebovpijoče med vaškimi govori, ker imajo vsi prekmurski govori iste osnovne značilnosti v oblikoslovju.« Takšni miti po njegovem mnenju zavirajo razvoj jezika in samozavest govorcev.

Foto: Osebni arhiv Akoš Dončec