Akoš Dončec: Prekmurščina potrebuje pogum, ne tišine

Akoš Dončec, porabski Slovenec, jezikoslovec, prevajalec in slovenist, svojo raziskovalno in ustvarjalno pot nadaljuje z enako izhodiščno držo, kot jo zaznamuje njegov osebni odnos do prekmurščine.

Jezik zanj ni teoretični sistem, temveč prostor odgovornosti, v katerem se prepletajo zgodovina, skupnost in sodobna raba. Prav iz tega izhaja njegovo prevajalsko delo, zbiranje besed in razmislek o prihodnosti prekmurščine v pisani in javni rabi.

Prevod Malega princa kot prelomni trenutek

Prevajanje Malega princa v prekmurščino razume Dončec kot simbolni in praktični prelom. Prevod ni bil zamišljen kot jezikovni eksperiment, temveč kot dejanje, ki naj prekmurščino postavi v sodoben literarni kontekst. Sam ob tem poudari, da je bil prevod tudi tema njegovega magistrskega dela in doda: »Ne vem ali lahko povem nekaj novega, ker sem že veliko govoril o prevodu Malega princa.«

Posebej se spominja besed svoje mentorice: »Profesorica Zorko mi je rekla, da sem naredil s tem prevodom veliko uslugo ne samo celemu porabstvu in prekmurstvu, ampak tudi celemu slovenstvu.« Prevajanje umešča v zgodovinsko zaporedje razvoja prekmurskega knjižnega jezika in ga primerja z začetnimi fazami stare knjižne norme.

Ob tem razmišlja tudi o razvoju jezika: »Jeziki se venomer spremenijo, v splošnem pa vedno imajo temelj in identiteto.« Po njegovem mnenju je nesmiselno sodobni prekmurščini odrekati legitimnost zgolj zato, ker se ne vrača v stare oblike.

Sodobna prekmurščina in vprašanje legitimnosti

Dončec zavrača stališče, da sodobna prekmurščina ne bi smela imeti statusa jezika zgolj zato, ker se ne opira neposredno na stare knjižne oblike. Opozarja, da bi bilo enako nesmiselno sodobno slovenščino presojati izključno skozi Trubarjev jezik. Jeziki se spreminjajo, vendar to ne pomeni izgube njihove notranje logike ali identitete.

Prekmurščina ima po njegovem mnenju poseben položaj, saj jo številni govorci še danes doživljajo kot jezik. To primerja z drugimi evropskimi primeri, kot sta võro v Estoniji ali latgalščina v Latviji, kjer močna regionalna jezikovna identiteta ne izključuje narodne pripadnosti. Ti primeri po njegovem kažejo, da je mogoče hkrati ohranjati jezikovno posebnost in skupno državno identiteto.

Iskanje ravnotežja pri prevajanju

Pri prevodu Malega princa se je Dončec naslanjal na pravila stare knjižne prekmurščine, vendar z jasnim ciljem splošne razumljivosti. Kot osnovo je izbral goričko narečje, vanj pa vključil tudi dolinske in porabske prvine. Pri tem poudarja, da ni želel ustvariti jezikovno hermetičnega besedila, temveč prevod, ki bi ga govorci prepoznali kot svojega.

Zavestno se je izogibal pretirani arhaičnosti, hkrati pa je oživil nekatere stare, še razumljive besede ter prilagodil posamezne izraze iz knjižne slovenščine prekmurščini. Takšen pristop razume kot nadaljevanje tradicije prekmurskih avtorjev, ki so vedno iskali ravnotežje med normo in živim govorom. Prav ta izkušnja mu je omogočila nadaljnji razvoj sloga v drugih delih in razmislek o morebitnem ponatisu prevoda.

Zbiranje besed kot dolgoročen proces

Pomemben del Donččevega dela je sistematično zbiranje prekmurskih besed iz vseh podnarečij. Sam to delo opiše kot raznoliko in časovno zahtevno, saj ga opravlja ob drugih obveznostih. »Prekmurščina ima sorazmerno stabilen položaj v Prekmurju, v Porabju pa je skoraj izginila,« opozarja in dodaja, da mlajše generacije vse pogosteje posegajo po knjižni slovenščini.

O načinu dela pove zelo konkretno: »Večkrat spontano zapišem ali iščem besede, grem po ulici, vidim orodje ali drugo stvar in vprašam, kako se temu reče.« Različice iste besede razume kot bogastvo: »Različice za isto besedo pa ni slabost, ni pomanjkljivost, niti zaostalost, ampak bogastvo.«

Stare besede in sodobna raba

Dončec zavrača poenostavljeno delitev na uporabne sodobne in neuporabne stare besede. Po njegovem mnenju številni starejši izrazi ostajajo razumljivi in jih je mogoče smiselno vključiti v sodobno rabo. S tem se lahko zmanjša vpliv nepotrebnih slovenizmov in ohrani notranja logika prekmurščine.

Pri prevzemanju novih besed zagovarja premišljen pristop. Če je izraz prevzet iz knjižne slovenščine, ga je po njegovem treba prilagoditi glasoslovju in oblikoslovju prekmurščine. Takšen način razume kot nadaljevanje prakse starih prekmurskih avtorjev, ki so nove izraze vedno oblikovali v skladu z značilnostmi jezika.

Skupna načela brez vsiljevanja

Vprašanje poenotenja zapisa prekmurščine Dončec razume kot občutljivo, a nujno. Opozarja na pogoste ugovore, ki po njegovem mnenju temeljijo na strahu in ne na dejstvih. »To, da naj prekmurščina ostane to, kar je, nima smisla, ker se vsi jeziki spreminjajo,« poudari in doda: »Ni pa vseeno, kako se spreminjajo.«

Zavzema se za skupna načela, ki bi omogočala sobivanje nadnarečne pisne oblike in domačih govorov, brez vsiljevanja in izrinjanja. Ob tem jasno pove svoje izhodišče: »Nikogar ne potlačiti, nikomur ničesar vsiliti, ampak iskati možnosti.« Ta drža po njegovem najbolje povzema odnos do jezika in skupnosti.

Prekmurščina v javnosti, šolah in digitalnem svetu

Dončec opozarja, da prekmurščina dolgoročno ne more preživeti, če ostane omejena zgolj na zasebno ali govorno rabo. Njena prihodnost je po njegovem neločljivo povezana z javnim prostorom, sodobnimi mediji in digitalnimi okolji. Zavzema se za to, da bi bila prekmurščina obvezni predmet v prekmurskih šolah in ne zgolj izbirna možnost.

Pri tem vidi veliko priložnost v digitalnih in avdiovizualnih gradivih, ki omogočajo prilagajanje vsebin posameznim krajem, hkrati pa ohranjajo skupno jezikovno osnovo. Takšen pristop bi po njegovem mnenju prispeval k večji samozavesti govorcev in dolgoročni vitalnosti prekmurščine.

Med znanjem, pogumom in občutkom za pravičnost

V središču Donččevega delovanja ni želja po vsiljevanju, temveč iskanje možnosti. Zaveda se, da so razprave o jeziku pogosto čustvene in obremenjene s predsodki, vendar poudarja pomen argumentirane razprave in jasnih dokazov. Njegovo izhodišče ostaja zavezano pravičnosti, strokovnosti in spoštovanju govorcev. O vsem tem piše tudi na svojem blogu.

Prekmurščino razume kot živ jezik panonskega prostora, ki ima zgodovino, sedanjost in prihodnost. Njegovo delo ni usmerjeno v zapiranje jezika v preteklost, temveč v ustvarjanje pogojev, da lahko prekmurščina tudi v prihodnje ostane polnopraven in živ del skupnega kulturnega prostora.

Foto: Osebni arhiv Akoš Dončec, Arhiv Pomurec, Arhiv ZSM