Ko zacveti akacija, je čas za to preprosto domačo sladico

V maju se ob poteh in gozdnih robovih razprejo beli cvetni grozdi, ki jih večina pozna pod imenom akacija. Pravilneje gre za navadno robinijo, a se je ime akacija v vsakdanji rabi tako udomačilo, da ga uporabljamo tudi v kuhinji.

Ko drevo zacveti, ga najprej zaznamo z vonjem - sladkim, medenim in skoraj opojnim. Prav ta vonj je razlog, da so cvetovi že dolgo priljubljeni pri pripravi domačih pomladnih dobrot.

Najbolj uporabni so sveže nabrani beli cvetovi, ki jih nabiramo v suhem vremenu, stran od prometnih cest in škropljenih površin. Ker so zelo nežni, jih ne peremo pod močnim curkom vode, ampak jih raje previdno pregledamo in rahlo otresemo. Njihova aroma je najlepša takoj po nabiranju, zato z uporabo ni dobro predolgo odlašati.

V kulinariki se akacijevi cvetovi najbolje znajdejo tam, kjer pride do izraza njihova nežna cvetlična sladkoba. Dodamo jih lahko v sirupe, kreme, palačinke, biskvite, sladke omake, skutne sladice ali sadne solate. Lepo se povežejo z limono, vaniljo, jagodami, breskvami, jogurtom, skuto in blagimi siri. Njihov okus ni močan, zato ne potrebujejo veliko dodatkov. Ravno preproste jedi jim pogosto najbolj pristajajo.

Ena najbolj znanih domačih priprav so ocvrti akacijevi cvetovi

Za približno 4 osebe potrebujete 20 do 25 svežih akacijevih cvetnih grozdov, 150 g gladke moke, 1 jajce, 200 ml hladnega mleka ali mineralne vode, 1 žlico sladkorja, 1 ščepec soli, po želji 1 žličko vaniljevega sladkorja, olje za cvrtje, za posip pa sladkor v prahu. Za še boljši okus jih lahko na koncu pokapate z akacijevim medom.

Cvetove naberite v suhem vremenu, najbolje dopoldne, ko so lepo odprti in dišeči. Uporabite samo bele cvetove oziroma cvetne grozde, brez listov, strokov in drugih delov rastline. Cvetov ne spirajte pod močnim curkom vode, saj izgubijo aromo. Raje jih nežno otresite, preglejte in odstranite morebitne žuželke ali poškodovane dele.

V skledi razžvrkljajte 1 jajce, dodajte 200 ml hladnega mleka ali mineralne vode, nato primešajte 150 g moke, 1 žlico sladkorja, ščepec soli in po želji vaniljev sladkor. Zmes naj bo gladka in nekoliko gostejša od mase za palačinke. Če je pregosta, dodajte še malo tekočine, če je preredka, primešajte žlico moke. Masa naj počiva približno 10 minut.

V širši ponvi segrejte olje. Prava temperatura je približno 170 do 175 stopinj Celzija. Če nimate termometra, v olje kanite malo testa. Če takoj zacvrči in se začne zlato barvati, je olje pripravljeno. Cvetne grozde primite za pecelj, jih pomočite v testo, da se cvetovi lepo obdajo, nato jih previdno položite v vroče olje.

Cvetove cvrite približno 1 do 2 minuti na vsaki strani, dokler niso rahlo zlato zapečeni in hrustljavi. Ne cvrite jih predolgo, saj morajo ostati nežni in dišeči. Ocvrte cvetove odlagajte na papirnato brisačo, da se odcedi odvečna maščoba.

Postrezite jih še tople, posute s sladkorjem v prahu. Odlični so tudi z žličko akacijevega medu, nekaj kapljicami limoninega soka ali kepico vaniljevega sladoleda. Najboljši so takoj po pripravi, ko je testo še rahlo hrustljavo, cvetovi pa ohranijo svoj nežen, medeno-cvetlični okus.

Pomembno: za jed uporabljajte samo prepoznavne, sveže in neškropljene cvetove akacije oziroma robinije. Drugi deli rastline niso primerni za uživanje.

Iz akacijevih cvetov lahko pripravimo tudi domači sirup. Cvetove prelijemo s sladkornim sirupom, dodamo limono in pustimo, da se okus razvije. Sirup nato uporabimo za osvežilno pijačo, limonado, ledeni čaj, preliv za sladoled ali dodatek k sadju. Ker ima akacija nežno aromo, je pomembno, da je ne prekrijemo s preveč močnimi začimbami. Najbolje jo spremljajo citrusi, vanilja in zelišča z blažjim značajem.

Posebno mesto ima tudi akacijev med, ki je cenjen zaradi svetle barve in blagega okusa. Ker ni izrazito težak ali grenak, je primeren za sladkanje čaja, jogurta, skutnih jedi in nežnih sladic. Lepo se poda tudi k sirom, predvsem k svežim in mehkejšim vrstam, kjer doda prijetno sladkobo, ne da bi preglasil osnovni okus jedi.

Pri nabiranju in uporabi pa je potrebna previdnost. V prehrani uporabljamo predvsem cvetove, medtem ko drugi deli rastline niso primerni za uživanje. To velja zlasti za lubje, liste, stroke in semena. Rastlino moramo zato dobro poznati, cvetove pa uporabljati zmerno. Če nismo prepričani, kaj nabiramo, je bolje, da se nabiranju odpovemo.

* Slike so simbolične