Hude nevihte odprle staro vprašanje: Zakaj protitočno letalo ne poleti, ko je najhuje?

Po včerajšnjih hudih nevihtah, nalivih in strahu pred točo so se številni znova vprašali, zakaj v trenutkih, ko se nad državo zbirajo najnevarnejši oblaki, v zraku ni protitočnega letala. Vprašanje je razumljivo, saj se najmočnejše poletne nevihte pogosto razvijejo prav pozno popoldne, zvečer ali ponoči, ko lahko v zelo kratkem času povzročijo veliko škodo.

A odgovor ni tako preprost, kot bi si želeli prizadeti prebivalci, kmetje in sadjarji. Težava ni nujno v tem, da ekipa ne bi želela poleteti, temveč v omejitvah sistema, ki je odvisen od letališča, vremena, razpoložljivosti posadke in pravil letenja.

Letalo za obrambo pred točo ima sedež v Mariboru

Za letalsko obrambo pred točo na severovzhodu Slovenije skrbi Letalski center Maribor, ki izvaja posipanje točonosnih oblakov s srebrovim jodidom. Namen takšnega posredovanja je zmanjšati možnost nastanka debelejše toče oziroma ublažiti njene posledice.

V Sloveniji pa sistem ni razvejan. V praksi je za takšno posredovanje na voljo eno letalo oziroma ena operativna ekipa, zato je odziv odvisen od zelo ozkega nabora pogojev. Ko se nevihtne celice hitro razvijajo, spreminjajo smer in se krepijo v nekaj minutah, je to velika omejitev.

Zakaj letalo ne more poleteti kar kadarkoli?

Ena od ključnih težav je povezana z obratovanjem mariborskega letališča. Če je letališče zaprto, letalo ne more preprosto vzleteti ali pristati, kot bi si javnost morda predstavljala. To pomeni, da se lahko ob nevihtah, ki pridejo po zaprtju letališča, sistem ustavi prav v trenutku, ko bi ga ljudje najbolj pričakovali.

Posebej problematično je, da se poletne nevihte pogosto razvijajo po 17. uri, še pogosteje pa proti večeru. Prav takrat so razmere lahko najbolj nevarne: ozračje je pregreto, nevihtni oblaki se hitro krepijo, krajevno pa lahko nastanejo nalivi, močan veter in toča.

Ponoči je posredovanje še zahtevnejše

Veliko ljudi se ob neurjih vpraša tudi, zakaj protitočno letalo ne leti ponoči. Pri tem ne gre le za vprašanje volje, temveč za kombinacijo varnostnih in operativnih omejitev. Letenje v bližini neviht je že podnevi zahtevno, ponoči pa je tveganje še večje.

Nevihtni oblaki so povezani z močnimi vzgorniki in padajočimi zračnimi tokovi, turbulenco, udari strel, sunkovitim vetrom in zelo slabo vidljivostjo. Pilot mora ob tem ves čas ocenjevati, kje je mogoče varno leteti in kje je tveganje preveliko. Ponoči je takšno odločanje še težje, saj je vidljivost omejena, razmere pa se lahko zelo hitro spremenijo.

Ko ljudje vidijo škodo, je vprašanje še bolj boleče

Po neurju je vprašanje, zakaj letala ni bilo v zraku, še toliko bolj občutljivo. Toča lahko v nekaj minutah uniči pridelek, poškoduje strehe, avtomobile, rastlinjake in sadovnjake. Za ljudi, ki gledajo posledice na svojih domovih ali njivah, birokratska pojasnila pogosto zvenijo hladno.

A prav zato se vsako leto znova odpira širše vprašanje: ali je sistem letalske obrambe pred točo v Sloveniji dovolj dobro organiziran, če je vezan na eno letalo, eno ekipo in omejeno delovanje letališča?

Strokovnjaki opozarjajo, da štejejo minute

Pri točonosnih nevihtah je odzivni čas ključen. Letalo mora biti v zraku pravočasno, preden se nevihtna celica razvije do faze, ko je toča že oblikovana in pada proti tlom. Če je odziv prepozen, je učinek lahko bistveno manjši ali ga sploh ni.

Zato se ob vsaki večji nevihti ponovi isto vprašanje: ali imamo sistem, ki je prilagojen dejanskemu vremenu, ali pa sistem, ki deluje predvsem takrat, ko mu to dopuščajo urniki in razpoložljivost infrastrukture?

Foto: Arhiv