Kresni dan: Danes naj bi narava razkrila, kakšni bodo prihodnji meseci

21. junij je v ljudskem izročilu povezan s kresnim dnem, enim najpomembnejših mejnikov poletnega časa. Če so sveti trije kralji veljali za vrhunec zimskega obdobja, je bil kresen dan razumljen kot vrh poletnega obdobja. Narava je takrat v polni moči, dnevi so najdaljši, noči najkrajše, ljudje pa so v tem času že od nekdaj pozorno opazovali vreme, rastline, živali in znamenja, ki bi naj napovedovala nadaljevanje poletja.

Eden najbolj znanih pregovorov pravi: »Ob kresi se dan obesi.« Pregovor opozarja, da se po kresnem dnevu dan začne končati. Prva se sprememba skoraj ne opazi, proti koncu avgusta pa postane že precej očitna. Prav zato je kresni dan v ljudskem koledarju pomenil prelomnico, ko se poletje sicer šele dobro razmahne, a se svetloba dneva že napoveduje umika.

Kresni čas je bil povezan tudi s skrivnostmi narave. Ljudje so verjeli, da ima kresna noč posebno moč , zato so se z njo povezale največ pripovedi, tudi o praprotnem semenu . Po starem izročilu naj bi tisti, ki bi ga našel ali si ga položil pod blazino, lahko slišal skrivnosti narave. Ob tem je zanimiva tudi opomba iz ljudskega znanja: praprot je kritosemenka oziroma se v ljudski predstavi omenja kot rastlina, pri kateri je seme težko najti , zato je bilo praprotno seme še toliko bolj zavito v skrivnost.

Med pregovori najdemo tudi misel: »Mož do kresa suknjo oblači, potem jo pa s sabo vlači.« Ta pregovor govori o prehodu v toplejši del leta. Do kresa so bile hladnejše noči in jutra še dovolj pogosta, da je človek potreboval dodatno oblačilo, po kresu pa naj bi se poletna toplota že bolj ustala.

Vreme na kresni dan je imelo v ljudskem izročilu velik pomen. Pregovor »Kakor vreme kresnic, takšno bo tudi žanjic« povezuje vreme v kresnem času z obdobjem žetve. Če je bil kresni čas lep, so ljudje upali tudi na ugodnejše vreme ob žetvi. Če je bilo vreme slabo, so v tem videli opazili za poletna opravila na polju.

Posebej zgovoren je pregovor »Če na kresni dan dežuje, orehom slabo prerokuje.« Dež na ta dan naj bi bil slab znak za orehe , kar pravi, kako točno so naši predniki povezovali vremenske pojave z uspehom posameznih pridelkov. Tudi pregovor »Pred kresom naj deži, potem prositi treba ni« razkriva praktično kmečko izkušnjo: dež pred kresom je bil dobrodošel, po kresu pa ga je bilo lahko že preveč ali pa je prišel ob nepravem času.

Na kresni čas se navezuje tudi pregovor »O kresu se mora vrabec že v prosu skriti.« Ta slikovita misel kaže, da naj bi bilo proso do kresa že dovolj visoko, da se v njem lahko skrije tudi vrabec. Pregovor je preprost, a dobro ponazarja, kako so ljudje rast pridelkov spremljali skozi podobe iz vsakdanjega življenja.

Med zanimivimi znamenji je tudi kukavica. Pregovor pravi: »Kukavica dolgo po kresi kuka, draginja in glad v deželo pokuka.« Dolgo oglaševanje kukavice po kresu je bilo razumljeno kot slabo znamenje, povezano s pomanjkanjem in draginjo. Drugi pregovor pa prinaša bolj ugodno napoved: »Kolikor dni kukavica še po kresu kuka, toliko tednov po Mihelu v roke ne bo huka.« To pomeni, da naj bi toliko tednov po Mihelu še ne bilo mraza.

Kresni dan je tako v ljudskem izročilu veliko več kot le datum ob začetku poletja. Je mejnik svetlobe , vrh poletnega obdobja , čas skrivnostne kresne noči in trenutek, ko so ljudje iz narave poskušali razbrati, kakšno bo nadaljevanje leta. Pregovori o vremenu , žetvi , orehih , prosu , kukavici in praprotnem semenu nas še danes spomnimo, kako tesno so bili naši predniki povezani z ritmom narave.

* Več fotografij v spodnji galeriji ...