Milan Kučan: Države nismo dobili zato, da bi se znova razdelili

V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota je v ponedeljek, 29. junija 2026, potekal 100. Vanekov večer, ki ga je Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija pripravila ob 30-letnici ustanove in 35. obletnici Republike Slovenije. Osrednji sogovornik večera je bil Milan Kučan, prvi predsednik Republike Slovenije, pogovor z njim pa je vodil Marjan Šiftar, predsednik uprave ustanove.

Večer z naslovom »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan« je že v izhodišču napovedoval pogovor, ki ni ostal zgolj pri spominih na čas osamosvajanja. Sogovornika sta odprla številna vprašanja, ki še danes močno zaznamujejo slovenski javni prostor: od razumevanja osamosvojitve, vloge institucij in političnega prilaščanja zgodovine do današnje razklanosti družbe, odnosa do ustave, zunanje politike in vprašanja, ali Slovenija po 35 letih še premore občutek skupnosti.

Večer, posvečen sanjam in odgovornosti

Uvod v pogovor je zaznamoval spomin na zgodovinski večer razglasitve samostojnosti. Šiftar je spomnil na znano misel iz govora ob rojstvu države, ki je čez desetletja postala ena najbolj prepoznavnih političnih izjav slovenske zgodovine.

Kučan je povedal, da je bil tisti trenutek eden najpomembnejših v njegovem življenju. Ne le zaradi osebne vloge, temveč predvsem zaradi zgodovinske teže dejanja, ko je bilo treba pred državljani izreči rojstvo nove države.

»To je gotovo da bil, če ne najpomembnejši, pa gotovo da eden najpomembnejših dogodkov v mojem življenju, ker prebrati govor o rojstvu države, to je dano redkokateremu predsedniku države.«

Ob tem je poudaril, da je takrat čutil odgovornost za vse, kar se je dogajalo pred razglasitvijo, pa tudi za vse, kar bo sledilo. Po njegovih besedah se je že tisti večer odpiralo vprašanje, ali bo slovenska politika kos nalogi, ki jo je sprejela nase.

Osamosvojitev kot skupno dejanje, ne last ene politike

Ena osrednjih tem pogovora je bilo vprašanje, kako se danes razlaga osamosvojitev in kdo si lasti zasluge zanjo. Povedal je, da je treba zgodovinsko vlogo Demosa priznati, vendar osamosvojitve po njegovih besedah ni mogoče zožiti na eno politično skupino ali nekaj posameznikov.

Opozoril je, da je bila ideja samostojne Slovenije starejša od samega Demosa in da je zorela skozi daljše obdobje političnih, družbenih in zgodovinskih procesov. Ključno vlogo pri tem so imeli državljani, ki so na plebiscitu izrazili voljo za samostojno državo.

»Predvsem mislim temeljne poštenosti v tem smislu, da je takrat junak te samoodločbe bil slovenski narod, so bili državljanke in državljani Slovenije.«

Prav ta poudarek na državljanih kot nosilcih osamosvojitve je bil ena najmočnejših niti večera. Po njegovih besedah je bila slovenska samostojnost mogoča zato, ker je takrat obstajal občutek skupnosti, solidarnosti in skupne odgovornosti.

Danes pa tega občutka po njegovem mnenju ni več v takšni meri. Opozoril je, da slovenska politika prepogosto razgrajuje skupnost, namesto da bi jo v času novih mednarodnih in notranjih izzivov krepila.

O vlogi institucij in pozabljanju predsedstva

Pomemben del pogovora je bil namenjen vlogi institucij v času osamosvajanja. Šiftar je opozoril, da se vloga takratnega predsedstva Republike Slovenije pogosto potiska na rob, čeprav je šlo za izvoljen organ, ki je nosil breme najpomembnejših odločitev pred, med in po osamosvojitvi.

Kučan je pri tem govoril o širšem problemu odrekanja avtoritete institucijam. Po njegovih besedah to ni le vprašanje zgodovinskega spomina, ampak tudi vprašanje odnosa do države. Če se zmanjšuje pomen institucij, se zmanjšuje tudi avtoriteta države same.

Spomnil je na člane tedanjega predsedstva, med njimi Cirila Zlobca, Matjaža Kmecla in Dušana Pluta, ter poudaril, da so šlo za osebnosti z javno težo, znanjem in odgovornostjo. Opozoril je, da se danes pogosto pozablja, kdo so bili sogovorniki mednarodne skupnosti, kdo je sprejemal ključne odločitve in kdo je nosil odgovornost v najtežjih trenutkih.

Rdeča zvezda kot simbol upora

Pogovor se je dotaknil tudi pozornosti, ki jo je vzbudilo dejstvo, da je imel Milan Kučan na eni izmed državnih proslav pripet simbol rdeče zvezde. Pojasnil je, da je zanj rdeča zvezda simbol slovenskega upora, tako v času druge svetovne vojne kot v času osamosvajanja.

»Rdeča zvezda zame je pač znak upora Slovencev, enega ob, se pravi, letu 41 in letu 91, najpomembnejšega v naši zgodovini, ko smo bili sposobni dokazati, da smo se sposobni upreti usodi, ki nam je bila določena.«

Dodal je, da je pod tem simbolom v partizanih padel njegov oče, zato se mu ne namerava odpovedati. Ob tem je bil kritičen do tistih, ki rdečo zvezdo označujejo zgolj kot simbol okupatorske vojske, hkrati pa po njegovih besedah prezrejo, da so jo na kapah nosili tudi nekateri pripadniki Teritorialne obrambe.

Razdružitev, ne odcepitev

Med najpomembnejšimi vsebinskimi poudarki večera je bila razlika med odcepitvijo in razdružitvijo. Povedal je, da je sam nasprotoval konceptu odcepitve, ker bi ta pomenila, da Slovenija iz Jugoslavije odhaja pod pogoji, ki bi jih določal Beograd.

Zagovarjal je razdružitev, saj je ta po njegovih besedah pomenila, da Slovenija ohrani svojo državnopravno identiteto in kontinuiteto. Poudaril je, da se slovenska državnost ni rodila šele leta 1991, temveč ima globlje zgodovinske temelje.

»Jaz sem bil in sem še zmeraj proti temu, da bi se Slovenija odcepila.«

Kot je pojasnil, to ni pomenilo nasprotovanja samostojnosti, temveč nasprotovanje poti, po kateri bi pogoje slovenskega odhoda določal nekdo drug. Slovenija se je po njegovih besedah odločila sama in svojo odločitev utemeljila na legalnosti, legitimnosti in volji državljanov.

Mednarodno priznanje ni bilo samoumevno

Velik del pogovora je bil namenjen diplomatskim prizadevanjem za razumevanje slovenske poti v tujini. Povedal je, da podpora mednarodne skupnosti ni bila samoumevna in da so bile nekatere države slovenski samostojnosti sprva izrazito nenaklonjene.

Med pomembnimi sogovorniki so bili Václav Havel, Árpád Göncz, predstavniki Vatikana in drugi evropski politiki. Posebej zanimiva je bila anekdota o poti do francoskega predsednika Françoisa Mitterranda, do katerega naj bi Slovenija prišla po posredovanju slikarja Zorana Mušiča.

Po daljšem pogovoru naj bi Mitterrand dejal: »No, če hočete imeti svojo državo, jo boste pa imeli.«

S tem je sogovornik večera ponazoril, da je bilo mednarodno priznanje rezultat vztrajnosti, argumentov in razumevanja, da Slovenija svojo pot utemeljuje na pravici do samoodločbe.

Brioni kot prelomni trenutek

Poseben poudarek je namenil tudi Brionskemu sporazumu. Povedal je, da je zaradi velikega nezaupanja zahteval, da na Brione z njim odidejo tudi predsednik skupščine, predsednik vlade in zunanji minister.

Po njegovih besedah je bilo ključno, da Slovenija ni pristala na razveljavitev vseh že sprejetih osamosvojitvenih dejanj, temveč le na trimesečni moratorij za nadaljnje korake. Prav na Brionih naj bi Slovenija prvič postala subjekt mednarodnega dogovora.

Opozoril je, da v tem procesu ni bilo veliko romantike, temveč predvsem trda politika, pogajanja in vztrajanje pri demokratično sprejetih odločitvah. Spomnil je tudi na pritiske evropskih in ameriških predstavnikov, ki so Slovenijo svarili pred nadaljevanjem poti v samostojnost.

Plebiscit in spor glede zaslug

V pogovoru sta se sogovornika vrnila tudi k plebiscitu. Poudaril je pomen kvalificirane večine, torej večine vseh volilnih upravičencev, ne zgolj večine tistih, ki bi prišli na volišča. Prav takšna odločitev je bila po njegovih besedah eden najmočnejših argumentov pri iskanju mednarodnega priznanja.

Govorila sta tudi o sporazumu parlamentarnih strank, da si nobena stranka ne bo lastila političnih zaslug za uspeh plebiscita. Povedal je, da je ta dogovor po njegovem mnenju veljal le toliko časa, dokler se ni posušilo črnilo na podpisih nekaterih podpisnikov.

Ob tem je opozoril na kasnejše interpretacije, ki po njegovem mnenju popačijo dejansko dogajanje in ustvarjajo vtis, da je bil proces osamosvojitve delo ene same politične strani.

Slovenija danes: premalo skupnosti, preveč razkola

Čeprav je bil pogovor izrazito zgodovinsko obarvan, se je ves čas vračal v sedanjost. Kučan je opozoril, da se Slovenija danes znova sooča z nevarnostjo razklanosti, pri čemer ga najbolj skrbi izgubljanje občutka skupnosti.

Po njegovem mnenju slovenska politika v času, ko se spreminja svetovni red, ko se omaja avtoriteta mednarodnih institucij in ko se postavljajo pod vprašaj mednarodne pogodbe, ne bi smela dodatno razgrajevati notranje povezanosti.

Poudaril je, da je država odporna le, če se njeni državljani zavedajo, da so skupnost. Družba, v kateri je vsak posameznik prepuščen samemu sebi in postavljen proti drugemu, pa po njegovih besedah težje odgovarja na velike izzive časa.

O ustavi, volilnem sistemu in odgovornosti poslancev

V nadaljevanju se je pogovor dotaknil tudi idej o novem družbenem dogovoru in spremembah ustave. Povedal je, da ne vidi potrebe po novi ustavi, saj je sedanja ustava po njegovem mnenju že temeljni družbeni dogovor samostojne Slovenije.

Vprašal se je, kaj v sedanji ustavi sploh moti tiste, ki govorijo o novi: človekove pravice, načelo socialne in pravne države ali delitev oblasti. Kot področje, kjer bi bile spremembe smiselne, pa je omenil volilni sistem.

Po njegovem bi morali volivci jasneje vedeti, koga volijo in koga lahko pozneje vprašajo po odgovornosti. Pri tem je poudaril pomen kandidatov, ki prihajajo iz lokalnega okolja, ga poznajo in so v njem tudi prepoznavni.

Gaza, Izrael in slovenska zunanja politika

Proti koncu večera sta se sogovornika dotaknila tudi dogajanja v Gazi, odnosa Slovenije do Izraela in priznanja Palestine. Povedal je, da so bili stiki z Izraelom v času prizadevanj za priznanje Slovenije pomembni, saj je imela ta država velik vpliv v mednarodnem prostoru.

Spregovoril je tudi o nekdanjih stikih z izraelskim predsednikom Šimonom Peresom, s katerim je po njegovih besedah spletel skoraj prijateljske vezi. Ko pa je prišlo do prvih zločinov v Gazi, mu je pisal kot človeku, ki je prejel Nobelovo nagrado za mir, vendar pisnega odgovora ni dobil.

Do aktualnih slovenskih političnih napovedi glede Palestine je bil kritičen. Po njegovih besedah umik zastave ali sprememba odnosa do Palestine ne pomeni zgolj simbolnega dejanja, temveč tudi spremembo vrednotenja zločina, ki se dogaja.

»Jutri je nov dan« kot prevzem odgovornosti

Ob koncu se je pogovor vrnil k misli, po kateri je bil večer naslovljen. Poudaril je, da so bile besede »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan« pogosto napačno razumljene kot romantična sklepna misel, čeprav so bile po njegovih besedah predvsem sporočilo odgovornosti.

»Od jutri naprej prevzemamo v celoti odgovornost za to, kar bomo s svojo državo naredili.«

S tem je želel povedati, da se Slovenija po osamosvojitvi ne more več sklicevati na Beograd, Dunaj ali kogarkoli drugega. Državo ima, kaj bo z njo naredila, pa je izključno njena odgovornost.

Kljub številnim kritikam sedanjega političnega trenutka je povedal, da ostaja prepričan, da je bilo v 35 letih narejenega več dobrega kot slabega. Njegov optimizem temelji na upanju, da bo Slovenija znala znova razviti odpornost, prepoznati manipulacije in se zavedati, da je močnejša kot skupnost, ne kot družba razdeljenih posameznikov.

Večer se je zaključil s humorno zgodbo, s katero je opozoril, da slovenski politiki pogosto manjka humorja. Po dolgem, zahtevnem in vsebinsko poglobljenem pogovoru je prav ta sproščeni zaključek zaokrožil osrednje sporočilo večera: spomin na osamosvojitev ne bi smel biti sredstvo novih delitev, temveč opomin, da je bila država ustvarjena kot skupni projekt državljank in državljanov.