Prekmurski knjižni jezik v očeh dr. Marka Jesenška in dr. Zinke Zorko

Sinoči je v Pokrajinski in študijski knjižnici potekala predstavitev knjige prof. dr. Marka Jesenška – Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika ter predavanje na temo pomena prekmurskega jezika v razvoju slovenskega knjižnega jezika.

Predavala sta prof. dr. Marko Jesenšek in akademikinja prof. dr. Zinka Zorko. Predstavitev in predavanje, ki sta potekala v okviru Vanekovih večerov dr. Šiftarjeve fundacije, je povezoval mag. Franc Kuzmič.

Narečje je bilo manjvredno

Dr. Zinka Zorko, rojena Korošica, je na področju prekmurskega narečja naredila največ raziskav. Spominja se svojih začetkov študija: »Zaradi mojega narečja so me v Mariboru zapostavljali«. Enako ali celo huje je bilo s prekmurskim narečjem. Toda prav narečje je naš materni jezik, saj se knjižnega jezika vsi naučimo, med drugim poudari dr. Zorkova. Sicer jo je za narečja navdušil dr. Tine Logar. Prejela je številna priznanja, najbolj je ponosna na Prešernovo nagrado, ki jo je dobila za diplomsko delo.

Med drugim je dr. Zorkova izpostavila nekaj posebnosti prekmurskega narečja, ki ga sicer delimo na tri podnarečja,  kot so npr.: ohranjena dvojina, vsi trije spoli, ohranjeni trda in mehka sklanjatev, predpreteklik in številne druge. »Dialektologija mi je izpolnila življenje do danes. In upam, da tudi do jutri,« razmišlja dr. Zorkova o svoji znanstveni poti. In kaj meni o Prekmurcih? »Prekmurci so eni najbolj zavednih Slovencev. Dokler bodo svoje korenine negovali, narečje ne bo izumrlo.«

Slovenci smo imeli najmanj dve knjižni normi

Dr. Marko Jesenšek je predavatelj in dekan filozofske fakultete v Mariboru, urednik, član številnih odborov in svetov, organizator več kot 20 simpozijev, prejemnik Zoisovega priznanja za delo na znanstvenem področju itd. Opozoril je na splošno in zmotno prepričanje, ki še danes velja v osrednjem področju, da je knjižno lepo, narečja pa so grda. Prekmurskemu narečju dr. Jesenšek v svojem znanstvenoraziskovalnem delu namenja posebno vlogo, poimenuje ga prekmurski knjižni jezik.

Do sredine 19. stoletja smo imeli Slovenci 2 knjižni normi – osrednjeslovenski in vzhodnoslovenski knjižni jezik. Za začetnika slovenskega knjižnega jezika velja Primož Trubar s prvima slovenskima tiskanima knjigama Katekizmom in Abecednikom (1550), vendar, opozarja Jesenšek, je za vzhodnoslovenski prostor enako pomemben Franc Temlin s prvo tiskano knjigo v prekmurskem jeziku Mali katechismus (1715). Tako je imel prekmurski knjižni jezik bistveno manj časa od osrednjeslovenskega, da se potrdi. Kljub temu, poudari Jesenšek, mu je to uspelo v vseh funkcijskih zvrsteh. Po letu 1848 sta se različici zaradi političnih razlogov (vidika, da mora narod imeti en jezik) poenotili.

Več fotografij v spodnji galeriji ...