Pajdo: Sem odvisnik od dela; če ne delam, sem nervozen

Intervju z Jonuzom Sadikijem - Pajdojem, ki velja za enega izmed najbolj prepoznavnih in priljubljenih pomurskih obrazov.

2. del intervjuja bomo objavili v četrtek popoldan. 

Kdaj si pravzaprav prišel v Prekmurje in kako je potekalo tvoje "poklicno" uveljavljanje?

V Mursko Soboto sem prišel pred 15. leti, moj oče pa že pred 24. leti. Se pravi, v Mursko Soboto sem prišel, ko sem imel 14 let. Takrat sem končal osnovno šolo in začel s pripravništvom pri mojem očetu na našem prvotnem mestu na stari tržnici. Od tistega časa vseskozi delam v naši okrepčevalnici Pajdaš.

Iz katere države izhajaš in s čim si se ukvarjal v domovini?

Prihajam iz Makedonije, tam pa se nisem ukvarjal z ničemer drugim kot s tem, da sem hodil v šolo.

Se pogosto vračaš v Makedonijo?

Mislim, da sem med tistimi, ki se najbolj redko vračajo v domovino. Nazadnje sem bil v Makedoniji pred tremi leti. Tako da se res zelo malokrat vračam tja.

Kako sicer ocenjuješ razmere v Makedoniji, predvsem tamkajšnjo mentaliteto ljudi in življenjski standard?

Življenjski standard je res zelo slab. Težko si predstavljam, da bi se moral vrniti tja nazaj. Enostavno se tam ne znajdem, tu v Prekmurju sem se popolnoma prilagodil na drugačen način življenja in okolja, v katerem živim. V Makedoniji je povsem druga mentaliteta ljudi.

Kakšna je ta mentaliteta?

Kako naj ti povem – vse ja tako »lagano«, gre za balkanski način življenja. Tisti, ki so tega vajeni, jim je lepo, ampak meni enostavno to ne leži.

Si bolj evropski človek?

Da, že 15 let sem tu in se v makedonskem načinu življenja enostavno ne vidim. Plače so res nizke in znašajo okrog 200 evrov, tako da si težko privoščiš kakšno lagodno življenje.

Si kdaj razmišljal o tem, da bi odprl okrepčevalnico v katerem od drugih slovenskih mest, recimo v Ljubljani oz. Mariboru, kjer je precej pomurskih študentov?

Ne. Iz Murske Sobote, to sem že večkrat rekel, ne bom nikoli šel. Enostavno sem zadovoljen s tem, kar imamo. Všeč mi je tak družinski način dela, kot ga imamo, z dodatno širitvijo pa bi imel samo dodatne skrbi, itd. V Murski Soboti mi je enostavno prelepo, navadil sem se na to okolje. Če bi se kdajkoli zgodilo, da bi moral iz Murske Sobote okrepčevalnico preseliti kam drugam oz. če bi mi to kdo ponudil, tega enostavno ne bi mogel. Tu vsakega poznam, ogromno ljudi pozna mene in to mi veliko pomeni.

Si v začetku, ko si prišel v Prekmurje, pomislil na to, da boš s prodajo hamburgerjev postal eden izmed najbolj prepoznavnih obrazov v tem okolju?

Veliko sem delal na tem, da bi bil čim boljši. Uspeh ne pride čez noč. Presenečen sem nad tem, ko kam grem in me vsi poznajo. Ampak za uspeh je potrebno veliko delati – sam na primer delam po 15 ur na dan in praktično je tako 365 dni v letu. Sicer grem kdaj kam na oddih, ampak tega je zelo malo.

Kako se spominjaš tvojih začetkov dela v Murski Soboti, ko ste imeli okrepčevalnico tako rekoč v »baraki«?

Ko sem prišel sem, je tam delal moj bratranec. V ponudbi smo imeli samo burek, sladoled in pivo. Po mojem prihodu smo ponudbo razširili tudi na hamburgerje, ampak še ne v pravi meri. Nato smo se odločili, da sladoleda več ne bomo imeli, ker nismo mogli iti na dve poti in se odločili samo za eno. Obiskuje nas ogromno mladine in z njimi res rad delam.

Kje se po tvojem mnenju skriva recept za tvojo veliko priljubljenost med obiskovalci vaše okrepčevalnice?

Delam na osebnem pristopu do naših obiskovalcev. Skoraj vsakega tikam. Druga stvar je ta, da vsakemu, ki pride k nam, naredim hamburger tako, kot on želi. Od veliko ljudi si tudi zapomnim, kaj želijo in ko naslednjič pridejo, jim sploh več ni treba povedati, na kakšen način jim naj hamburger pripravim. Človek mora biti zadovoljen, izpolniti mu moraš želje, ne da mu hamburger narediš in mu ga potisneš v roke.

Te je odnosa do strank kdo naučil ali si sam ugotovil, koliko v današnjem tržnem sistemu pomeni odnos do strank?

Tega sem se sam zavedel. Enostavno moraš z ljudmi znati delati in se jim posvetiti ter jim ponuditi hrano, kot si je sami želijo. Tak pristop sem pravzaprav začel vzpostavljati jaz. To ne sme biti kot v McDonaldsu, kjer ni osebnega pristopa do strank. Tam dobiš hrano in jej. To ni to. Pristop in prijaznost sta zelo pomembna.

Kakšne so sicer tvoje glavne osebnostne značilnosti?

(razmišlja) Mislim, da sem prijazen in pozitiven človek. Rad vidim nasmejane in vesele ljudi, tak sem tudi sam.

Kje jemlješ energijo, glede na to, da vseskozi delaš?

Moraš imeti voljo do dela. Tudi če si športnik, moraš imeti voljo do tega, kar delaš in v to vlagati veliko energije. Uživam v delu in to se pozna. Kot nogometaš, ki se podi za žogo. (smeh)

Se nisi nikoli naveličal vseskozi opravljati istega dela?

Ne. Moje življenje je sestavljeno iz dela. Vstanem in grem delat.

Kako potem poteka tvoj vsakdan?

Na delo pridem okrog 9. ure zjutraj in sem tukaj do 24. ure. Tako nekako je to v povprečju.

Kdaj si potem vzameš čas za družino, predvsem za ženo in sina?

V zadnjem času, to moram priznati, je časa za njiju zelo malo.

Se ne pritožujeta?

Ne, žena ve, da je to družinska dejavnost in da to rad delam, tako da ni problema.

Nekoč si mi omenil, da v življenju še nisi poskusil alkohola. Zaradi veroizpovedi?

Ravno pred kratkim sem ga prvič poskusil in od takrat zdaj še nekajkrat. (smeh) Ampak prej ga nikoli nisem pil, pa ne zaradi vere. Nekako sem se zdaj tudi prilagodil okolju in tako pač nanese.

Glede na to, da vseskozi delaš, nikoli ne pogrešaš kakšnih izletov, zabav ali podobnega?

Ne, enostavno sem navajen samo delati. Sem odvisnik od tega dela. Če me v naši okrepčevalnici ni dve uri, sem že nervozen. Rad sem tukaj in rad delam z ljudmi.

Koliko hamburgerjev pa sam poješ dnevno?

Na teden jih pojem do tri, nič več.

Kakšna hrana sicer sestavlja tvoj jedilnik?

Sem bolj vegetarijanske sorte. Nisem pristaš mesa, ker od tega voha na delovnem mestu se ti enostavno ne ljubi jesti veliko mesa. Ko sem bil leta 1999 v Mariboru v vojski, sem bil sedem mesecev vegetarijanec. In nič mi ni manjkalo.

Ko smo že pri vojski, lahko verjetno rečem, da sem v Pomurju med vsemi makedonskimi slaščičarji in tistimi, ki se ukvarjamo s prodajo hamburgerjev in podobnih stvari, eden izmed redkih, če ne celo edini, ki sem bil v slovenski vojski.

Kako to, da si se odzval pozivu v slovensko vojsko?

Rekel sem si, da bom šel, če sem že tu. Sicer sem dobil tudi poziv iz makedonske vojske, ker imam dvojno državljanstvo, ampak sem se odločil za služenje vojaškega roka v Sloveniji. V vojski mi je bilo res lepo. Ko sem prišel v Maribor na služenje vojaškega roka, si niti pod razno nisem predstavljal, da me toliko ljudi pozna. In to tudi Štajerci. Nisem mogel verjeti.

Foto: Karlo Vratarič

Pajdo dal obljubo, kaj bo storil, če bo Mura 05 državni prvak ...

2. del intervjuja z Jonuzem Sadikijem (Pajdojem) bomo objavili ta četrtek popoldne. Med drugim je spregovoril o pripetljajih v vojski, o tem, da je nekoč eni izmed strank naredil hamburger brez pleskavice, ljubezni do Facebooka in nogometnega kluba Mura 05.

V 2. delu intervjuja je Pajdo dal tudi obljubo, kaj bo storil v primeru, če bo Mura 05 kdaj v prihodnosti postala državni prvak.