Če (ne) bo Franci Križanič ostal minister, kdo bo predsednik vlade?

Če obstaja način, kako Borutu Pahorju pristriči krila, ki ti jih da red bull, ga je računsko sodišče s pozivom k razrešitvi finančnega ministra Francija Križaniča našlo. Če bo samo pomislil, da bi nadaljeval z ‘novimi standardi‘, ki jih je tako širokoustno ‘uveljavil’ ob razrešitvi/odstopu Karla Erjavca pred skoraj natanko letom dni, Pahor naslednje dni in tedne še pomisliti ne bo mogel na koalicijske klavzure. Preveč bo zaposlen z znotrajstrankarskimi.

Drugače rečeno, bolj kot vprašanje, ali bo premier zaradi porevizijskega poročila odstavil ministra, se zdi umestno vprašanje, ali ne bo porevizijsko poročilo zapečatilo Pahorjeve premierske kariere.

Slovenija je, blago rečeno, nenavadna dežela. Uradnika, ki sta iz tega ali onega razloga sestavila predlog zakona, ki je razburil javnost, sta se ta teden malodane čez noč znašla na seznamu za razrešitev, ‘njun’ urad pa je postal odveč; razen prahu, ki se je dvignil, večje škode nista povzročila, točneje, povzročila sta je približno toliko kot, denimo, pred kakšnega pol leta direktor vladne službe za podnebne spremembe Jernej Stritih, ki je premieru predlagal ‘staro za novo‘ z bavarskim proizvajalcem avtomobilov. Onadva sta morala oditi, Stritih, ki je prav tako ‘vznemiril javnost’, je ostal. Tudi direktor geodetske uprave Aleš Seliškar je navzlic polomu s popisom nepremičnin še vedno, kjer je bil: njegova uprava je povrh za to, da morajo državljani zdaj izvajati ‘popravni samopopis’, država pa še vedno ne more uvesti davka na nepremičnine, porabila kar nekaj milijonov. Evrov.

Še nekaj milijonov več, precej več, je za to, da so slovenski vojaki na ‘mirovni operaciji’ v Afganistanu zdaj dvomljivo varni, imel na voljo (obrambni minister prejšnje vlade) Karl Erjavec. Nikome ništa, postal je okoljski minister Pahorjeve vlade. Ki ga tudi lanske septembrske poplave ne bi odnesle, če bi jih na tem položaju doživel. A je pred letom dni Erjavec padel v smetnjake, ki mu jih je nastavil njegov predhodnik Janez Podobnik. (Temu niti hudourniki niso mogli do živega.) Ker je bil razlog za razrešitev/odstop Karla Erjavca slab, nič čudnega, da se iz nje/ga ni nihče ničesar naučil. Še najmanj seveda Erjavec sam, ki je včeraj z nemudoma pognano lajno o politično motiviranem računskem sodišču izkoristil priložnost, da se via facti ‘rehabilitira’ in med ‘malimi ljudmi’ pridobi še kakšnega volivca.

Je pa seveda še lepše, da se je znova v podobni godlji znašel od malih nog podcenjevani Pahor. Pa tako zavzeto je lani, ko se je odločil za ‘lep uvod v novo leto s stališča pravne države’, obljubil, da bo zakon o računskem sodišču, ‘ki mi nalaga, da potem, ko računsko sodišče ugotovi nepravilnosti, ki niso bile odpravljene, zahtevam razrešitev ministra, pristojnega za nepravilnosti’ dal v presojo ustavnemu sodišču ali pa kar naravnost predlagala njegovo spremembo. Kajti: ‘To ni zakon o Karlu Erjavcu, to ni zakon ad personam, to je zakon ad rem, o vprašanju, pod katerimi pogoji je predsednik vlade, ki vodi politični organ, samostojno vejo oblasti, dolžan – brez, da bi imel možnost drugačnega mnenja – spoštovati odločitev predsednika računskega sodišča. /…/ Torej tukaj se postavlja nekaj načelnih vprašanj, /…/ sam pa bi želel tudi razčistiti, ali in koliko je zakon o računskem sodišču jasen glede naloge, ki mi jo nalaga, da predsednik računskega sodišča pozove predsednika vlade, da razreši ministra iz razlogov, ki jih sam ugotovi, ne da bi imel predsednik vlade pravzaprav možnost, ne da bi tvegal kritiko javnosti, opozicije ali svojih kolegov, da ne spoštuje zakona.’

Priložnost zamujena, ne vrne se nobena, le zgodovina se ponavlja. Letošnja zgodba je precej podobna lanski. Računsko sodišče poziva k razrešitvi ministra Križaniča, ki da ni poskrbel, da bi se knjižilo, kakor bi se moralo. Med drugim tisto, kar so pod prejšnjim finančnim ministrom Andrejem Bajukom ‘agenti’ prodajali v imenu in za račun države. Slednje, ali so res s skrbnostjo dobrega gospodarja prodajali v njenem imenu in za njen račun, torej tako, da so dosegli kar največji iztržek za davkoplačevalce, ni (več? nikoli bilo?) pomembno.

Slovenija je, blago rečeno, nenavadna dežela. Računsko sodišče ponovno poziva premiera sedanje vlade k razrešitvi ministra, ki menda ni popravil, kar je minister prejšnje vlade zašuštral. Ne, da to ni po svoje zaslužena kazen, toliko bolj, kolikor je pravzaprav ‘ironija zgodovine’. Ni pa vzgojna niti za ‘kaznovanega’ niti za njegovega ‘predstojnika’ niti ne za politični razred v celoti. Prvemu omogoča, da sam sebi in svojim privržencem zgleda kot žrtev, drugemu ne daje ‘vodotesne’ argumentacije, da bi storil, kar si najbrž že kar nekaj mesecev želi, tretjemu pa odpira prostor za vsakovrstna politikantska spakovanja.

Nazadnje bo tako, kot v primeru Erjavčeve razrešitve/odstopa, povsem vseeno, ali (ob takšnem zakonu) drži argumentacija računskega sodišča ali Križaničeva. Pahor se bo med dvema najslabšima možnostima moral odločati politično: predlagati razrešitev Križaniča in izzvati spopad s stranko vse do njenega glasovalnega upora v državnem zboru ali zavrniti poziv računskega sodišča in tvegati ne le frontalni napad opozicije, temveč tudi nove razkole z LDS in Zares (kjer imajo portrete finančnega ministra nalepljene na tarči za pikado) ter morebitno še večjo pozornost bonitetnih agencij, vse to seveda ustrezno medijsko ‘kanalizirano’.

Zgolj ‘teoretična’ je za zdaj videti tretja možnost – ‘Isajlovićeva pot‘: da Križanič formalno odstopi sam (čeprav je to doslej odločno zavračal) in tako kot pred dobrega pol leta nekdanji ministrov svetovalec ‘v višjem interesu’ raz-reši Pahorja neprijetnosti odločanja.

Toda nekaj mi pravi, da bi bila sleherna Pahorjeva ‘zmaga’ kratkoročna, da ne rečem pirova.